Aktualno

Hrane je preveč!

20.09.2016

Jemo, ker ne vemo, kaj bi. Kupujemo, da jemo, in jemo, da kupujemo. Včasih pojma nimamo, kaj.

Velikokrat me prihod v čisto običajno gostilno ali pa še tako imenitno restavracijo navda z zadrego: kaj naročiti? Kako velike porcije imajo? Je »otroška« porcija kaj drugega kot meni Miki miška s pomfritom in nuggeti?

Sprašujem se, od kod logika enakih porcij za vse. Kako naj prebavim enako količino kosila kot moški, ki je dvakrat težji od mene? Ali so za postrežbo polovičnih ali dvetretjinskih obrokov ovire še kje drugje kot v blagajniškem programu ali natakarjevi sitnobi?

Že kar nekaj časa je minilo, odkar se je bilo treba mučiti s pridelavo hrane na kamnitih njivah, ko je bilo meso na mizi le ob nedeljah ali pa so bile na vsake kvatre prešvercane banane tako presneto dobre. Priznajmo si: hrane je preveč!

Sistem se je z novimi procesi industrijske pridelave hrane močno spremenil, v naših genih pa še vedno obstaja kod pomanjkanja. Zato potrebujemo velike količine na krožnikih. Jemo, ker ne vemo, kaj bi. Kupujemo, da jemo, in jemo, da kupujemo. Včasih pojma nimamo, kaj. Če je ravno akcija 3 za 2, polnimo vozičke z nasmehom na ustih. Če so piščančja bedra ravno v akciji, vzamemo še nekaj dodatnih kosov. Za vsak primer, bogve, kdaj bodo naslednjič. Ko imamo vsega dovolj in nas prevzame občutek obilja, ne razmišljamo več, koliko, od kod in kaj. Raje vržemo stran, namesto da se ukvarjamo z ostankom ali mislijo, kako je hrana sploh priromala do našega krožnika.

Seveda z besedo »preveč« v naslovu mislim na območja tako imenovanega razvitega sveta. Hiperprodukcija. V vseh pogledih. Po uporabi zavrzi. A v čem je tukaj sploh problem?

Hrana je neenakomerno porazdeljena. Ponekod jo mečemo stran, drugod stradajo. Foto: Reuters

Problem je, ker so količine zavržene hrane ogromne − na svetu zavržemo od tretjine do polovice pridelane hrane! In nekaj moramo narediti z njo, z njo se mora nekdo ukvarjati (redki, a bistri, na račun pomij tudi mastno služijo). Problem je, ker z njo zavržemo tudi vse hektolitre vode in megavate elektrike, vložene v proizvodnjo, sodčke nafte za delovne stroje ter vse delovne ure kmetov oziroma delavcev. In potem spet vlagamo nove hektolitre in megavate, da količine, ki nam jih vsaj uspe ločeno zbrati, predelamo v vsaj nekaj, npr. biodizel ali kompost.

Vse to je še vedno manj pomembno, če pogledamo na stvar z vidika degradiranosti rodovitne zemlje zaradi onesnaženja s pesticidi (po podatkih UNEP je menda že 33 odstotkov rodovitne prsti delno do močno degradirane tudi zaradi obdelave). Zaradi želje po skoraj neomejenih količinah hrane, ki jo bomo na koncu tako in tako zavrgli! Rodovitna zemlja in viri vode so bili velikokrat tudi vir konfliktov velikih vonj, tudi tiste iz sedanjosti so marsikje te narave.

In kako je mogoče, da ostajajo ob teh količinah ljudje lačni? Najverjetneje se odgovor skriva v neenakomernih porazdelitvah. A ne samo hrane na svetovnih krožnikih ter količinah na trgovskih policah in v smeteh, pri proizvodnji hrane so še bolj pomenljive porazdelitve dobičkov med pridelovalci in trgovci. Na to, da se še vedno izplača tako ravnati, pa vplivajo včasih subvencije, večinoma pa potrošniki s svojimi razvadami.

Zadnje čase se množijo tisti, ki menijo, da so ostanki hrane kul, stvar postaja celo modna. Takšna moda gotovo manj škoduje nam in našemu okolju prinaša izjemne koristi. Končno je moda tudi ekološka! A stvar močno presega modo in zabavo. Na nedavni konferenci o krožnem gospodarstvu je dr. Janez Potočnik povedal: »Z vidika planetarnih meja je obvladovanje prehranskih navad ljudi ključnega pomena. Pika.«

Zato ne meč'mo hrane stran in pika.

Urša Zgojznik je predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.

***

Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu

Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenje vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.

Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na različnih področjih bodo predstavljali:

Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.

Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.

Dejan Savič, najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.

Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria in ustanovitvibiosfernega območja Mura-Drava-Donava.

Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.

Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.

Borut Tavčar, novinar Dela.

Hrane je preveč!