Aktualno

Dileme in razpotja

01.09.2015

Prva dilema: napisati ali ne napisati?!

Rešeno: pišem!

Druga dilema: objaviti ali ne objaviti?

Do konca tega pisanja imam še čas, da se odločim! Sedaj pa pišem, ker mi to pomaga: da uredim misli, da na zadevo pogledam z vseh strani, da morda povprašam še naše prostovoljce ...

Alz Eu konferenca! Promocijsko podprt dogodek, do septembra, ko se bo konferenca zgodila, še bolj! Koliko naporov, koliko sredstev, koliko dela ljudi, ki jo organizirajo! Ja, seveda, prav je, da se o demenci govori, razpravlja, objavlja, debatira, tehta, raziskuje, predava in vse spoznava s čim več zornih kotov.

V Sloveniji je vse to potrebno toliko bolj, saj nimamo ne evidence o številu obolelih, ne pravočasnega zdravljenja oz. odkrivanja bolezni, ne centrov za zgodnje diagnosticiranje demence, ne – ah, toliko NEjev ...

Na srečanju z društvom, ki je organizator konference v Sloveniji, so nas na dogodek povabili, samo še uradno vabilo je manjkalo. Takoj smo začeli razmišljati, kdo se je bo udeležil, kdo bo pripravil prispevke za konferenco, koliko jih bo, katere prostovoljce bomo povabili in morda predstavili tudi njihovo delo z osebami z demenco.

Pa smo dobili še uradno povabilo, v angleščini. Prispevki smejo biti samo v angleščini, predstavitve vsebin na konferenci samo v angleščini. Glej ga zlomka, ena sama angleščina, konferenca pa je v Sloveniji! Najbrž zato, ker bodo gostje z različnih koncev sveta (čeprav je celo v Bruslju mogoče uporabljati svoj jezik, ne samo angleškega), prevajanje pa je zahtevno in zato tudi precejšen strošek.

Prostovoljci nam bodo prispevke najprej pripravili, nato prevedli v angleščino in jih v angleščini tudi povedali, smo si rekli.

Ampak: pogoj za udeležbo je plačilo – tudi tistih, ki bodo dali svoj pisni prispevek. In plačilo za vsakega, ki bo hotel, želel priti na konferenco za en dan, dva ali vse tri dni. Cenik je dolg kar nekaj strani. Vse variante so zajete.

Tretja dilema: iti ali ne iti?

Denarja za te namene nimamo. Ali pa ga imamo, a moramo temeljito razmisliti, za kaj ga bolj potrebujemo. Za udeležbo na konferenci je treba plačati, za vsak dan posebej, za vsak prispevek posebej ..., več prispevkov, za vsakega posebej in najnižja cena je 150 eur!

Mi pa že za izvajanje vsakodnevnih nalog nimamo zadosti sredstev.

Ah, cel kup dilem!

Se torej konference udeležiti ali ne? Napisati prispevek o našem delu in izkušnjah ali ne?

Vem, promocija je pomembna. Zelo. Še po toliko letih našega delovanja nas ne poznajo dovolj dobro, ljudje na splošno zamenjujejo ime našega projekta RESje z imenom društva, ki je sicer le nekaj let starejše kot naš projekt, je pa zaradi dobre promocije bolj znano. In prav je tako! A če nimaš sredstev, je težko poskrbeti že za stroške, ki nastajajo z delom prostovoljcev, kaj šele za promocijo tega plemenitega in dobro opravljenega dela.

Moja dilema?

Nagibam se k temu, da bi konferenca potekala brez nas, če bi to pomenilo več denarja za ponatis priročnika za svojce dementnih ali za realizacijo katere od drugih nalog našega programa.

Morda nam bo uspelo izdati ponatis priročnika za svojce oseb z demenco.

Morda nam bo letos uspelo vzpostaviti mrežo prostovoljcev v projektu RESje v vsaj 200 društvih.

Morda nam bo uspelo izvesti kakšno predavanje več kot lani.

Morda pa sredstva čudežno najdejo pot do našega projekta, ki teče ne glede na to, ali denar imamo ali ne ...

In še en morda: bi lažje dobili kakšna sredstva za izvajanje naših nalog, če bi poskrbeli za boljšo promocijo?

Pa sem spet na začetku: DILEMA.

Kadar kolebam in obupujem, ker je enostavno vsega preveč, se spomnim, zakaj smo začeli, in telefonski pogovor s svojcem mi ponudi odgovor:

Pomagati čim prej in čim bolj neposredno!

Ni več dileme!?

A. Cajnko, vodja programa RESje