Nenačrtovani izlet

Društvo upokojencev Vižmarje - Brod deluje na severozahodnem delu Ljubljane. Z geografskega vidika naše osrednje območje omejujeta reka Sava na severu in gorenjska železnica na jugu. Na vzhodu mejimo na Dovjež in Ljubljansko polje, na zahodu pa na roje pod Stanežičami.

 

Med drugimi aktivnostmi imamo tudi letno srečanje, ki ga imenujemo Dan vižmarsko–brojskih upokojencev. Za letošnje srečanje je materialne prispevke za srečelov poleg članstva prispevalo tudi 28 pravnih oseb in obrtnikov. Med njimi je bila tudi družina Ledinek s Šmarne gore, ki je prispevala nekaj bonov za nakup njihovih dobrot.

 

Nenavadni slučaj je nanesel, da so vse dobitke, ki jih je prispevala družina Ledinek, prejele skoraj najstarejše udeleženke našega letošnjega srečanja. Dve sta že kar takoj iskali mlajše udeležence ali udeležence in ponujali svoja dobitka, saj sta bili prepričani, da ju na vrh Šmarne gore ne bo nikoli več. Na vprašanje, ali res nimata nikoli nobenega časa, sta skoraj v en glas odgovorili: »Kaj čas, kaj čas … Noge, noge! Te ne bodo zdržale do vrha in nazaj.«

 

Družina Ledinek mi je že nekajkrat dovolila, da sem pripeljal koga okrog taborskega obzidja, ki obkroža cerkev, prav do njihove gostilne. Vedno pa so se najprej prepričali, ali bom vozil resnično s terenskim vozilom. Razumljivo – edino dovozno pot vzdržujejo oni in samo terenska vozila z vklopljenim štirikolesnim pogonom zagotavljajo, da se kolesa ne zavrtijo v prazno in ne povzročajo zasipanja kanalov za odtekanje meteorne vode s cestišča.

 

Članicam, ki so imele dobitke družine Ledinek, sem povedal svojo izkušnjo in tudi omenil, da sem s predhodno pridobljenim dovoljenjem že nekajkrat vozil potnike na vrh Šmarne gore. Izrazil sem pričakovanje, da tudi tokrat zaprosilo ne bo zavrnjeno, vendar sem poudaril, da moram najprej dobiti dovoljenje, šele potem bo mogoče udejanjiti zamisel.

 

Kar mimogrede so se okoli nas pojavili vsi, ki so zadeli 'šmarnogorske' dobitke. Kandidatinj je bilo naenkrat preveč za eno vozilo, edini član, ki je imel tudi ta dobitek, pa je dejal, da bi se skupini pridružil tudi on, vendar bo šel na goro peš. Njegovi odločitvi je pritegnila še tajnica društva, ki je bila prav tako med srečneži s tem dobitkom. Ne glede na njuni odločitvi pa so k razpravljavcem pristopile še nekatere druge članice, ki bi se rade pridružile temu »ho-ruk« izletu. Zadrego s številom kandidatinj smo rešili kar takoj. Našli smo še dva člana, ki imata prav tako vozili s štirikolesnim pogonom, se še enkrat prešteli, ter ugotovili, da bo tako dovolj prostora za vse na srečanju prisotne kandidatke za tak kratek izlet. Določili smo datum, tajnico Lojzko pa določili, da povpraša, ali sploh smemo izbranega dne na vrh s kar tremi avtomobili.

 

Že čez nekaj dni nas je Lojzka obvestila, da je dobila dovoljenje za prevoz s pogojem, da se bomo peljali resnično s takimi avtomobili, ki imajo štirikolesne pogone.

 

V sredo, 6. septembra, sta pohodnika Lojzka in Franjo krenila na goro nekaj pred 9. uro, drugih dvanajst pa se nas je zbralo pred trgovino Spar na Brodu kmalu po 10. uri. Obetano je bilo, da bo dan oblačen, naslednjega dne pa naj bi deževalo. Vsi smo se napravili kar preveč »ziheraško«, saj nihče ni bil brez jopice ali vetrovke. Dobre volje je bilo pa toliko, da smo kar pokali.

 

Vožnja je bila mirna, brez zapletov in brez razkopavanja cestišča tudi na najbolj strmih delih poti iz Zavrha proti vrhu Šmarne gore. Članice smo Tine, Janez in Marko pripeljali prav na vrh, nato pa vozila odpeljali nekoliko nižje na majhno urejeno parkirišče, kjer sta že bila dva avtomobila.

 

Čeprav nas je na vrhu pričakalo sončno vreme, smo se po uvodnem fotografiranju raje napotili v gostinsko sobo, saj je občasno nekoliko zapihalo. V sobi smo si najprej zapeli vzpodbudnico »Kol'kor kapljic, tol'ko let«, nato vnovčili bone in dodali manjkajoči znesek za prehrano, ki jo nudi gostilna, in pijačo, ter zapeli še nekaj ponarodelih in žgečkljivih pesmi. Kavico smo popili pod košatimi lipami na prostoru nad gostilno, od koder smo se – kot da smo prvič tam gori – razgledovali po Brodu, Vižmarjah in oddaljenem Šentvidu, ter iskali domače hiše. Prav kakor otroci …

 

Osebje gostilne smo zaprosili za ključ cerkve. Uslišana nam je bila še ta želja! V cerkvi se nismo mudili prav dolgo, pridružili pa sta se nam dve pohodnici iz Šiške, ki sta ujeli naš pogovor o izprošenem vstopu. Tudi v cerkvi smo zapeli; tam seveda nabožne pesmi.

 

Med vožnjo navzdol proti Zavrhu ni spodrsnilo nobenemu vozilu, tako da tudi nazaj grede nismo poškodovali vozišča. Na Brod smo se vrnili okoli 15. ure. Po dobri slovenski navadi seveda nismo mogli domov kar tako, zato smo za kakšne pol urice sedli še k mizama bifeja Šparovček. S pijačo nas je pogostil Janez, ki je pred dnevi praznoval rojstni dan.

 

Prepričan sem, da prav nikomur od udeleženk – od katerih je bila večina na Šmarni gori pred okoli 25 leti – in udeležencev ni bilo žal, da se je priključil tej naključno sestavljeni skupini našega Društva upokojencev Vižmarje - Brod.

 

V imenu vseh se ob tej priložnosti še enkrat zahvaljujem družini Ledinek, da nam je dovolila prevoz naših članic do njihove gostilne na vrhu Šmarne gore.

 

Slika 1: Skupinska fotografija po »dostavi« na vrh Šmarne gore; manjka pohodnik Franjo. Foto: Dora Janša

 

 

Slika 2: Del udeleženk in udeležencev izleta; v ospredju nekdanji predsednici društva, zadaj pa zaslužni članici Majda Poznič (levo) in Marjana Pečar (desno). Foto: Martin Pustovrh