Starejši ne smejo biti poskusni zajčki

 

V Šiški, kjer ima prostore Zveza društev upokojencev, vodi svetovalnico za izboljšanje bivanja starejših. Čeprav se je mednarodno financiranje pisarne končalo, ta deluje še naprej, a omejeno. »Treba je pogledati okoli sebe in kaj narediti, ne samo obstajati in nič narediti,« je prepričana Alenka Ogrin.

 

Alenka Ogrin vodi svetovalnico za izboljšanje bivanja starejših. Foto: Tomi Lombar, Delo
 

Kakšne so zgodbe, ki jih ljudje prinesejo v svetovalnico?

Večina starejših je lastnikov stanovanj, toda pogosto jih ne morejo vzdrževati. Premoženjsko so bogati, finančno pa ne. In čeprav je bil namen svetovalnice, da bi se pogovarjali in skupaj iskali alternative, so prihajali ljudje v stiski. Zgodilo se je, da so bili poroki za kredit otrokom, a se ni izšlo, in so ostali brez vsega. Marsikdaj smo jim na spletnih straneh z nepremičninami iskali sobo ali manjše stanovanje, da so imeli streho nad glavo. Potem so tu tudi družinske stiske, tako da smo se vseskozi spraševali, ali smo kadrovsko dovolj močni, da svetujemo, ker gre vendarle za kompleksne zgodbe. Naša velika želja je bila, da bi posredovali pri menjavah stanovanj, toda izkazalo se je, da morata biti vmes agencija in notar, tako da mi kot društvo lahko tu le spodbujamo. Skozi delo v svetovalnici pa smo že začeli razvijati idejo sobivanja v širšem smislu. Vabili smo starejše, ki si želijo spremeniti bivanje. V nekem trenutku smo imeli močno skupino z okoli 60 ljudmi. Predstavljali smo primere bivanjskih skupnosti iz tujine in se o njih pogovarjali. Opazili pa smo, da je to občutljiva tema. Na eni od delavnic se je gospod razjezil, češ da so jim vzeli že pokojnine, zdaj pa bi radi še njihova stanovanja.

Strah je verjetno upravičen. Kaj bi bilo, če bi zapustili stanovanje? Srna Mandič poudarja, da v Sloveniji ni stanovanjske politike.

Ljudje se bojijo, da jih bo že pri prodaji kdo prinesel okoli, hkrati ne vejo, kaj bo po tem. Tu je še navada, da se stanovanja drži za zanamce, kar je v današnjih razmerah logično. Poleg tega je lažje narediti spremembo, če si najemnik stanovanja, kot pa če si lastnik in je stanovanje edino, kar imaš.

Ob slovenskem osamosvajanju se je poudarjalo prav to – biti lastnik stanovanja. Primer je bilo uveljavljanje tako imenovanega Jazbinškovega zakona.

Starejši ne razumejo stanovanja kot premoženja, ampak je to njihov dom. Gospa, ki je živela sama v hiši z dvesto kvadratnimi metri, se nam je potožila, da tako ne more živeti, da potrebuje denarno pomoč, a ni bila pripravljeni ne oddati katere od sob ne prodati hiše. Rekla je, da jo je zgradila s svojimi žulji. To sta navezanost in hkrati negotova prihodnost. Ko smo ljudem razlagali, kakšne oblike bivanja obstajajo, so bili navdušeni, toda morali smo jim pojasniti, da tega pri nas še ni. Obstajajo zgolj neformalne pobude, toda te kažejo, kako zelo malo je treba, da se kaj naredi. Neka gospa je v hišo povabila prijateljice in zdaj živijo skupaj, si delijo stroške in si pomagajo. Toda kaj bo v primeru, ko lastnica umre? Verjetno se bodo morale izseliti, ker bodo potomci hišo prodali. To so seveda pobude, ki jih je treba spodbujati, toda ne pomenijo trajne rešitve. Starejši ne smejo biti poskusni zajčki, zato pravim, da so nujne dolgotrajne rešitve. Hkrati smo ugotovili, da si želijo, da bi skupnostno obliko bivanja ponudila kakšna ustanova, denimo, stanovanjski sklad.

Na okrogli mizi, ki so jo na temo stanovanj junija organizirali pri Inštitutu za politike prostora, ste omenili sodelovanje s stanovanjsko zadrugo Zadrugator. Za kaj gre?

Skupaj smo organizirali dve delavnici, na katerih smo se pogovorili o stanovanjskih zadrugah in medgeneracijskem sobivanju, kaj bi imeli od tega, kaj so prednosti in kaj slabosti. Zdi se, da bo ta zadruga tudi prva, ki bo dejansko realizirana, saj je mestni stanovanjski sklad Zadrugatorju ponudil parcelo. Zadružništvo predvideva tudi resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu. V njej se sicer govori predvsem o reševanju stanovanjskega problema mladih, nam pa je v društvu uspelo s pobudo, da se vnese tudi poglavje o starejših in se promovira alternativne oblike bivanja, kot so stanovanjske skupnosti. Nujno je ponuditi več pomoči na domu, da se bodo ljudje lahko starali doma.

Po eni strani spodbujamo staranje na domu, toda brez socialnih mehanizmov. To tako pogosto pomeni prelaganje bremena na posameznike. Ob tem je povprečna neto pokojnina petsto evrov.

Oskrbo na domu sofinancirajo občine. V Ljubljani uporabniki tako plačajo okoli tri evre, kar ni veliko. Toda če nimaš, tudi ta vsota ni majhna. Največji problem je tam, kjer je potrebna 24-urna pomoč. Hkrati je financiranih le 20 ur pomoči na domu. In ob tem se zakon o oskrbi na domu pripravlja že leta.

Kakšno starost lahko pričakujejo prihodnje generacije?

Ne vidim vse tako črno, in če se ljudje najraje starajo doma, je to treba zagotoviti.

Toda lahko se zgodi, da se bo breme zgolj preložilo na družine.

To predstavlja že zdaj veliko breme. So pa določene pobude v Evropi, da bi se ljudem, ki delajo, priznalo vsaj pet dni za oskrbo svojcev.

Na inštitutu Danes je nov dan so pred časom zapisali: staranje je proces, ki ga zahodne kulture ob fetišiziranju mladosti sprejemajo z grenkim priokusom, starejše pa se vedno bolj eksplicitno predstavlja kot ekonomsko breme. Kako to komentirate?

 

Ashton Applewhite, avtorica knjige Lepota staranja, ki je dejansko manifest staromrzništvu, je opozorila na stereotipe in predsodke do starejših, češ da obremenjujejo družbo. Sem spada tudi razprava, koliko gre za njihove pokojnine. Toda vse življenje so jih vplačevali. In pri tem se je treba zavedati, koliko ljudje v starosti doprinesejo. Če že preračunavamo, poglejmo, koliko babice prispevajo s tem, da pazijo vnuke. Veliko starejših je tudi med prostovoljci. Še vedno veliko vračajo družbi. Mislim, da je treba potrpežljivo govoriti o tem, navajati primere, in se bo spremenilo. Tudi tisti, ki zdaj bentijo čez starejše, bodo naenkrat stari.

 

Avtor: Mojca Zabukovec

 

Vir: Delo