Domovi za starejše - koristne informacije

V Sloveniji je na 114 lokacijah 94 domov za starejše, v njih pa je na voljo 18.525 mest. Večina mest je v javnih domovih, 4.490 pa jih je na voljo tudi pri 39 zasebnih izvajalcih s koncesijo. Poleg teh ponujata dodatnih 161 mest še dva (2) izvajalca, ki sta pridobila dovoljenje za delo. V nadaljevanju lahko preverite, kdo je upravičen do bivanja v domu za starejše, kako se lotiti iskanja prostega mesta, kakšne so cene ter kako je s plačilom bivanja.

 

Kje najti informacije o prostih mestih? 
Skupnost socialnih zavodov Slovenije na svojem spletnem mestu vsak dan osvežuje informacije o številu prošenj tako za javne zavode kot tudi za zasebne izvajalce s koncesijo.

 

Na začetku februarja je na sprejem v dom čakalo nekaj več kot 2.800 prosilcev, vendar pa se večina med njimi ne odloči vedno za takojšno selitev v dom, ko jim je ponujeno prosto mesto. Dolgih čakalnih vrst ni več, na prosto mesto je treba dalj časa čakati le še v nekaterih javnih domovih v Ljubljani, Celju in v Kranju. Trenutno je v severovzhodni Sloveniji čakalna doba za sprejem v dom krajša kot drugje, vse pogosteje pa so prosta mesta tudi v domovih v bližini meje s Hrvaško, saj se starejši odločajo tudi za bivanje v domovih čez mejo; zelo verjetno predvsem zaradi nižjih cen. Čeprav je v posameznem domu na razpolago prosto mesto, pa se lahko zgodi, da prosilec ne bo takoj našel takega, ki mu ustreza. Potrebe glede oskrbe so namreč pri posameznih prosilcih različne. Tako se lahko zgodi, da ima lahko ponudnik prosto mesto v stanovanjskem oddelku, kjer bivajo samostojni starostniki, nima pa prostora v negovalnem oddelku.

 

Kako se prijaviti?
Za sprejem v dom starejših lahko zaprosijo državljani Republike Slovenije, ki imajo prebivališče na območju Slovenije, in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno bivanje v RS in so stari 65 let ali več.

 

Obrazci za sprejem v dom starejših so na voljo na spletnem portalu Skupnosti socialnih zavodov Slovenije  in so enotni za javne in za zasebne izvajalce domske oskrbe starejših.

 

Prosilec lahko odda vlogo s pomočjo spletne aplikacije, po elektronski ali klasični pošti na naslov posameznega doma, ali osebno.

 

Vrsti red za sprejem v dom
Kdaj bo prosilec sprejet v dom, je odvisno od vrstnega reda prispelih prošenj, bližine starostnikovega stalnega bivališča, zdravstvenega stanja, socialnih razlogov, ki lahko pomembno vplivajo na nujnost sprejema, ter drugih razlogov, ki opravičujejo sprejem v dom.

 

 

Kaj ponujajo domovi?
Domovi morajo zagotavljati predpisane osnovne storitve, kot so namestitev v eno-, dvo- ali večposteljnih sobah, vzdrževanje prostorov in perila, primerno prehrano ter tehnično oskrbo, osebno pomoč, socialno oskrbo ter varstvo, zdravstveno varstvo in nego. Vse storitve v okviru osnovne dejavnosti so standardizirane. Odstopanja od standarda so dovoljena le pri bivalnih pogojih, ki so lahko boljši (bivanje v enoposteljni sobi) ali slabši (bivanje v tri- ali več posteljni sobi) od standardnih, kar seveda vpliva tudi na višino cene oskrbe.

 

Domovi za doplačilo poleg predpisanih osnovnih storitev ponujajo tudi različne nadstandardne storitve, na primer postrežbo s hrano v sobi (1,71 evra), dietno prehrano (1,26 evra), postiljanje postelje (0,95 evra), aplikacijo zdravil (1,50 evra), pomoč pri umivanju (2 evra). Kot dodatne storitve ponujajo tudi različne masaže, uporabo računalnika, hladilnika in televizorja, kar seveda tudi zaračunajo posebej.

 

Kaj pa cene oskrbe?
Cene oskrbe, in sicer za osnovne dejavnosti v javnih zavodih in zasebnikih s koncesijo, se ne določajo prosto, temveč morajo biti oblikovane v skladu s predpisano metodologijo. Določijo jih pristojni organi domov, zanje pa morajo pridobiti tudi soglasje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

 

Cene nadstandardnih storitev določi vsak ponudnik sam. Domovi lahko po zakonu opravljajo tudi tako imenovano tržno dejavnost, sredstva s tega naslova pa naj bi bila namenjena izboljševanju pogojev za izvajanje njihove osnovne dejavnosti.

 

Cene so odvisne od vrste namestitve (enoposteljna, večposteljna soba, apartma, dodatna oprema, ločene sanitarije ali kopalnica) ter zdravstvenega stanja stanovalca. Stanovalci v domovih za starejše so glede na stopnjo pomoči, ki jo potrebujejo pri vsakodnevnih opravilih, razvrščeni v skupine oskrbe - od I do IV.

 

 

Tabela - Domovi za starejše (kliknite za povečavo)

 

Javni domovi so praviloma cenejši
Iz preglednice cen oskrbe je razvidno, da so cene v javnih zavodih občutno nižje kot pri zasebnikih s koncesijo. Stanovalec, ki ne potrebuje pomoči osebja (oskrba I), bi leta 2014 za standardno namestitev v dvoposteljni sobi v javnem zavodu za osnovno storitev plačal povprečno 538 evrov mesečno, v zasebnem zavodu pa 660 evrov. Če stanovalec biva v nadstandardni sobi, npr. z balkonom, lastno kopalnico, hladilnikom in televizorjem, ali želi dodatne storitve (npr. dietna prehrana, prevozi na preglede k zdravniku), se lahko dnevni znesek oskrbe hitro poveča tudi za 10 evrov na dan.

 

Povprečne cene dnevne oskrbe v letu 2014

 

 

Stanovalcem v domovih so zdravstvene storitve zagotovljene iz njihovega zdravstvenega zavarovanja, storitve oskrbe pa praviloma plačujejo sami oziroma s pomočjo svojcev, saj so jih le-ti po zakonu dolžni (do)plačevati po svojih zmožnostih. Za svojce štejejo zakonec in/ali odrasli otroci, ki jih starši niso več dolžni preživljati.

 

Polnoletni otrok je torej dolžan preživljati svoje starše v skladu s svojimi zmožnostmi, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. To pa ne velja, če starši iz neopravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninskih obveznosti do otroka.

 

Zavezanci za (do)plačevanje socialnovarstvenih storitev so lahko tudi tisti, ki jih k temu zavezuje pravni posel, sklenjen s starostnikom, npr. izročilna pogodba, ki jo je starostnik sklenil z enim od potomcev, pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki jo lahko sklene tudi z drugo osebo, ki ni z njim v sorodu, ipd. Tovrstne pogodbe imajo posledice za obe strani, včasih pa tudi za drugo sorodstvo, zato zakon določa, da mora biti pogodba obvezno sklenjena pri notarju v tako imenovani notarski obliki.

 

Če stanovalec storitve v domu za starejše ne zmore plačevati sam, otroke, ki so se zavezali k doplačevanju mesečnih stroškov ob podpisu dogovora za sprejem v dom, pa bi plačevanje stroškov potisnilo v finančno stisko, lahko starostnik ali njegov zastopnik pri centru za socialno delo prosi za oprostitev plačila storitev. Ob tem mora navesti tudi vse osebe, ki so ga dolžne preživljati (svoje otroke ter morebitne druge zavezance na podlagi sklenjene pogodbe). Center pri določitvi zneska, ki ga je vsak zavezanec (starostnik, otroci ter druge osebe, ki so se zavezale k preživljanju) dolžan prispevati k računu za oskrbo v domu skladno s svojim finančnim stanjem, ugotavlja mejo socialne varnosti za posameznega zavezanca za plačilo. Pri izračunu upošteva kopico podatkov: višino pokojnine, morebitne socialne prejemke, starostnikove prihranke, drugo premoženje, višino mesečnih dohodkov v otrokovi družini oziroma družini drugega zavezanca, število otrok, število vzdrževanih članov, zavezančeve finančne obveznosti, prihranke ter drugo premoženje. Če starostnik in drugi zavezanci ne zmorejo v celoti plačevati bivanja v domu za starejše, stroške praviloma (do)plačuje občina.

 

 

Ne pozabite na dodatek za pomoč in postrežbo!
Mesečni strošek za bivanje v domu starejših si lahko znižate tudi z dodatkom za pomoč in postrežbo (od 146 pa do skoraj 419 evrov). Do njega so upravičeni prejemniki starostne, invalidske, družinske in vdovske pokojnine, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju večine ali vseh življenjskih potreb (npr. ne morejo se samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, oziroma opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja). Zahtevo za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo poda upravičenec, njegov pooblaščenec ali skrbnik pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Postopek se lahko začne tudi na predlog osebnega zdravnika, ki na podlagi upravičenčeve prošnje, zdravstvene dokumentacije, pregleda pacienta in mnenja specialista pripravi potrebno dokumentacijo. Za pripravo te dokumentacije je običajno treba plačati. Odločbo o upravičenosti in višini do dodatka za pomoč in postrežbo izda Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje na podlagi mnenja invalidske komisije. Pomoč je nepovratna, zato ne bremeni starostnikovih nepremičnin, kot to velja, ko za bivanje v domu doplačuje občina.

 

Avtorica: mag. Jana Huč Uršič

 

Vir: ZPS