Vseživljenjskost učenja in vizija Slovenije

V strateškem dokumentu Vizija Slovenije, ki napoveduje razvoj Slovenije do leta 2050, navajajo med poglavitnimi stebri vizije na prvem mestu »učenje za in skozi vse življenje, ki nam bo omogočilo, da bomo tudi leta 2050 ustvarjali številne uspešne zgodbe, da se bo Slovenija lahko predstavljala kot inovativna ali celo država z edinstvenim razvojnim modelom v svetu«. (Delo, 10. februarja 2017.) Tudi zdajšnja ministrica za vzgojo in izobraževanje, tehnologijo in šport, dr. Maja Makovec Brenčič, je v svojem komentarju Vizije navedla, da »naša skupna prihodnost temelji na vseživljenjskem učenju«. Izhajajoč iz povedanega se lahko bralcu citiranega članka zazdi, da je Slovenija pravi raj za vseživljenjskost učenja. Koliko pa je ta predstava blizu resničnemu stanju? 

Prevlada šole in pedagogike

Na področju vzgoje in izobraževanja v Sloveniji vladata šola in pedagogika, tako kot sta vladali ves čas v preteklosti. Organizacijske in sistemske rešitve so »pisane na kožo« otrokom in šoli in zapostavljajo izobraževanje odraslih. Strategija vseživljenjskosti učenja v Sloveniji, v kateri je vseživljenjskost učenja označena kot »vodilno načelo vsega izobraževanja in učenja ter kot temeljna družbenorazvojna strategija«, brezpogojno zahteva izenačitev pomena in sistemskega položaja izobraževanja otrok in mladine ter izobraževanja odraslih. Ta čas ti dve področji sistemsko nista izenačeni. Izobraževanje odraslih – zelo raznovrstno, obsežno in organizacijsko razvejeno področje izobraževanja odraslih (v več kot 90 odstotkih je to zunajšolska dejavnost) – nima svojega direktorata, je sektor v sestavi Direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih (!), zato, ker se direktorati ministrstva oblikujejo po stopnjah šolanja (osnovna, srednja, višja). Izobraževanje odraslih iz takšnega sistema upravljanja izpade ali pa ga sistem obravnava nepopolno in neustrezno. Sistemska ureditev, primerna za otroke, ne ustreza izobraževanju odraslih, kar je očitno tudi na vseh drugih področjih sistemskega urejanja: zakonodajo pretežno sestavljajo »šolski« zakoni; financiranje privilegira vzgojo in izobraževanje otrok in mladine (najprej šole, drugi le, če kaj ostane); omrežje izvajalcev in programov je prilagojeno šolski logiki, izobraževanje odraslih se že leta bori za ureditev javne službe in določitev javno veljavnih programov za izobraževanje odraslih; podobno neizenačeni sta področji tudi pri razvoju infrastrukture. 

Vseživljenjskost učenja ima glavne nasprotnike v nosilcih politike in razvoja izobraževanja otrok in mladine. Da se pedagogika in šolska politika ne trudita vpeljati strategije vseživljenjskosti učenja, sploh ni nerazumljivo. Vseživljenjskost učenja s svojimi prvinami in zahtevami ogroža in krha njuno večstoletno vladavino. Podpiranju takšne strategije bi po domače rekli »pljuvanje v lastno skledo«; denar, ki ga imajo zdaj samo ali predvsem zase, bi si morali potem enakopravno deliti z nadaljevalnim izobraževanjem (ali izobraževanjem odraslih), to pa je za njih predvsem konkurenčni porabnik že tako omejenih in nezadostnih finančnih sredstev. 

Izobraževanje odraslih: prepletanje dela in učenja

V skladu s konceptom in strategijo vseživljenjskosti učenja bi moralo biti izobraževanje odraslih enakovredno in enakopravno (ne pa enako) izobraževanju otrok in mladine; gre za komplementarno področje v celotnem sistemu vzgoje in izobraževanja. Filozofija in koncept vseživljenjskosti učenja temeljito spreminjata pedagoško paradigmo. V poročilih Unesca (Learning: the treasure within, Delors, 1996) in OECD (Lifelong Learning for All, 1996) označujejo vseživljenjskost učenja kot »multifunkcionalno uporabno paradigmo«. Označujejo ga kot večrazsežnostno izobraževanje, ki nam med drugim omogoča, da pridobivamo znanje, se učimo delati in živeti v skupnosti ter bivati. Ima izobraževalne, informacijske, komunikacijske, skupnostne, gospodarske, globalne, politične in druge razsežnosti, kakršnih doslejšnja pedagoška paradigma ni imela. Zajema človeka v vseh obdobjih življenja, v vseh okoliščinah in kjerkoli živi in deluje; označujejo ga koncept, v katerem se prepletata delo in izobraževanje, tako da potekata sočasno in ga imenujejo »vseobsegajoča pedagoška paradigma«. 

Kaj vse to pomeni v praksi? Katere so poglavitne smeri spreminjanja?

Vemo, da se v šolah in pri pouku za otroke in mladostnike nalaga in kopiči učna snov, kot da se kasneje ničesar več ni mogoče naučiti; s tem se zmanjšujejo možnosti za razvijanje strategij za učenje in permanentno pridobivanje znanja pri otrocih, za aktivno, ustvarjalno in sodelovalno učenje ter za krepitev motivacije, samozavesti in pozitivne samopodobe učencev ter posledično za razvijanje »veselja do učenja«. Da bi to spremenili, bi bila potrebna temeljita sprememba šole in nekaterih fizičnih okoliščin šolskega dela, kot so: čas, prostor in organizacija. 

Temeljno je, da v šoli pridobimo čas za dejavnosti, ki omogočajo dejavno in raziskovalno učenje; s tem je treba nadomestiti vsebinski balast v učnem programu, ki ga je – odvisno od narave posameznih šolskih predmetov – gotovo (po oceni, saj nimamo točnih podatkov) pol preveč. »Balast« so podatki, ki jih hitro pozabimo in jih v življenju malo ali nič ne potrebujemo, če pa jih že bomo po končanem šolanju in v nadaljnjem življenju potrebovali, jih s sodobno informacijsko tehnologijo (računalnik, internet, mobilni telefon itn.) sami ali s pomočjo z lahkoto pridobimo. Gre za smiselno porazdelitev izobraževanja in učenja na temeljno, ki ga mora dati »začetno izobraževanje« (izobraževanje otrok in mladine) in tisto, ki ga lahko preložimo na kasnejša obdobja, v »nadaljevalno izobraževanje« (izobraževanje odraslih). S tem sprejmemo novo izhodišče za celoto in sistem vzgoje in izobraževanja: to, da se učimo in izobražujemo vse življenje. Čas učenja ne sme biti omejen na šolsko obdobje otrok in mladine, je pomembna sestavina življenja – človekove osebne in poklicne poti – tudi kasneje. 

Svet se je v devetih letih sestal enkrat

Žal se šola doslej ni pustila spremeniti. Preživela je vse napade in ostala bolj ali manj nespremenjena; namesto da bi odločno zmanjšata količino učne snovi in jo zvedla na to, kar je za razvoj učencev res pomembno, še naprej in vse preveč »kopiči goro mrtvih dejstev«. 

Tako spremenjena »pedagoška paradigma« zahteva, da postane izobraževanje odraslih sistemsko enako pomembno kot izobraževanje otrok in mladine in da se obema področjema vzgoje in izobraževanja nameni enaka pozornost pri sistemskem urejanju. Poleg prestrukturiranja zdajšnjega vzgojno-izobraževalnega sistema v začetnem izobraževanju opozarjajo strokovnjaki (npr. Patricia Cross) na razvijanje celotnega izobraževalnega potenciala zunaj izobraževalnega sistema ter na to, da mora posameznik (učenec, udeleženec učenja in izobraževanja) postati aktiven dejavnik (nosilec) svojega izobraževanja. Vseživljenjskost izobraževanja in učenja ni le nadgradanja današnje sistemske ureditve vzgoje in izobraževanja, temveč povsem nova sistemska ureditev na vseh ključnih področjih sistemskega urejanja, to pa so: zakonska ureditev, upravljanje, financiranje in infrastruktura. 

Slovenija je na pobudo Evropske unije v letu 2007 sprejela dokument Strategija vseživljenjskosti učenja v Sloveniji. Sprejelo ga je ministrstvo za šolstvo in šport, dokument pa je – po presoji skupine, ki ga je pripravljala – tako pomemben, da bi ga v resnici morala sprejeti vlada RS. Ministrstvo se ni odločilo, da bi k temeljnemu dokumentu sprejelo tudi operativni načrt za njegovo udejanjanje, ki ga je bila sicer skupina za pripravo strategije tudi pripravila. Med ukrepi, predloženimi v Strategiji, je bila ključnega pomena tudi ustanovitev strokovnega sveta za vseživljenjsko učenje. Minister je sicer leta 2008 svet imenoval, vendar je imel le eno sejo, ki je bila sklicana takoj po ustanovitvi sveta, potem pa se vse do zdaj (v devetih letih) svet ni več sestal (!). Je ministrstvo resno vzelo strategijo, ki jo je sprejelo? 

Učenje kot zasebna zadeva učenca 

Na koncu izpostavimo problem, kdo je odgovoren za razvoj (vseživljenjskosti) učenja – država ali posameznik? Ko upravičujejo svoj odnos do vseživljenjskosti izobraževanja, še posebno do vseživljenjskosti učenja, in do obveznosti države do izobraževanja in do učenja, se politiki radi izognejo obveznosti države s tem, da opredelijo pojem »učenje« kot zasebno zadevo učenca, učečega se posameznika, ki naj bi bil za svoje učenje sam odgovoren. Drugače je – po prevladujočem mnenju odločevalcev državne politike – z izobraževanjem, za katerega naj bi bila država in njena prosvetna/izobraževalna politika bolj odgovorna; ker je za državo skrb za učenje njenih državljanov manj obvezujoče, lahko odgovornost zanj prepuščajo posamezniku (učencu), kar pa ne velja za izobraževanje, za katerega mora skrbeti država. Pa to zdrži resno presojo, ko razvijamo vseživljenjskost učenja?! 

Kako je vse to v skladu s strateškim dokumentom Vizija Slovenije, s katerim smo začeli to razmišljanje in kjer štejemo vseživljenjskost učenja za poglaviten steber vizije, na katerem temelji naša skupna prihodnost?

 

 

 

 

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Foto: Leon Vidic/Delo

 

Vir: Delo