Nelegitimne volitve? NE! Neustrezen volilni sistem? DA!

 

Za nami je približno mesec in pol od dneva volitev v Državni zbor Republike Slovenije (DZ) Na teh volitvah je 10 poraženih strank, ki se niso uvrstile v DZ, zbralo 12,71 % glasov. Vseeno pa ena od strank, »zmagovalk«, ki so zbrale preostale odstotke (skoraj 87,30%) glasov, volitve zaradi svojega relativnega neuspeha označuje kot nelegitimne. Gre za stranko, katere poslanci so bili skupaj s poslanci vseh drugih v dosedanjem DZ sodelujočih strank in predsednikom države bolj ali manj gluhi za opozorila, da volitev ne gre potiskati v dvoje poletnih najbolj počitniških mesecev. Na volitvah, ki se jih je udeležilo 51,73% volivcev, s čimer je bil deloma »rešen obraz razpisovalca volitev«, sta resnično zmago slavili dve novi stranki: Stranka Mira Cerarja (SMC) in Združena levica (ZL). To je nesporen dokaz o nasprotovanju volivcev politiki dosedanjih parlamentarnih strank in želje po spremembah v obnašanju vladajočih političnih elit. Sprašujem se, ali so v političnih strankah sposobni samokritično sprejeti tiho sporočilo volitev, sicer bistveno glasneje izraženo na vstajniških protestih, t. j. zahtevo po večji demokratizaciji političnega sistema. Tega na ravni najbolj neposrednega stika med volivci in politično elito ponazarja prav sistem volitev v DZ, za katerega sedanjo različico trdim, da je do volivcev v Sloveniji zavajajoča in s tem nekorektna.  S tem seveda ne pritrjujem oznaki o nelegitimnosti volitev, želim pa opozoriti novoizvoljene poslance, naj sedanji slab in volivcem premalo naklonjen volilni sistem čim prej spremenijo.  

 

V letošnjem letu so bili objavljeni izidi več anket, v katerih so anketiranci v odstotkih nad 30 poudarjeno izpostavili stališče, da na volitvah v DZ ne želijo voliti nobene (takratne?) stranke, da torej želijo imeti možnost voliti posameznice ali posameznike, ki ne pripadajo nobeni stranki. Tega jim poslanci vseh ali vsaj velike večine strank dosedanjega DZ s sprenevedanjem ob predlogu novega volilnega sistema, pripravljenega v Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDUS) in podprtega z več kot 5.700 podpisi, niso hoteli omogočiti.

 

Če se vprašamo o razlogih za to, najdemo med njimi ob znanem stališču vase zaverovanih pomembnežev »Tega nismo predlagali mi!« vsaj še naslednje: a) predlog ZDUS-a odpravlja monopol strank, saj daje stvarno možnost kandidiranja in izvolitve tudi neodvisnim kandidatom in manjšim listam, b) povezuje kandidaturo s stalnim bivališčem kandidata v volilnem okraju ali vsaj v volilni enoti, c) uvaja demokratizacijo znotraj list, zlasti strank, saj bi se po tem predlogu na volitvah favorizirani kandidat določene stranke v volilnem okraju soočil ne samo s kandidati drugih strank in neodvisnimi kandidati, ampak tudi z drugim obstranskim kandidatom svoje stranke, stanujočim v konkretnem volilnem okraju, č) omogoča večjo enakopravnost nosilcev zakonodajne funkcije z nosilci izvršilne oblasti, d) vsakemu od 44 volilnih okrajev zagotavlja poslanca tudi po morebitnem »odhodu« prvotno izvoljenega poslanca na drugo funkcijo, e) izvoljivost kandidata bi bila pogojena z doseženim mestom kandidata v volilnem okraju in ne več prepuščena odstotkom, ki lahko »spravijo« v DZ tudi nekoga, ki je zaradi »volilne aritmetike« na volitvah v okraju dosegel šele peto ali šesto mesto, izpade pa lahko kandidat iste liste, ki je dosegel v okraju drugo ali tretje mesto, f) volivci imajo vsaj dva (medsebojno nevezana) glasova, od katerega enega lahko namenijo konkretnemu kandidatu, drugega pa katerikoli listi kandidatov, kar je pravzaprav temelj t. i. poosebljenega sorazmernega ali kombiniranega (dvokrožnega) sistema, ki ga predlaga ZDUS, g) v zelo verjetnem drugem krogu, ko gre za večinsko izvolitev 44 kandidatov, se volivec ne odloča le za zanj bolj primernega kandidata (med kandidatoma, ki sta v prvem krogu dobila največ glasov), ampak lahko zelo jasno pokaže tudi svoj odklonilni odnos do tistega od teh dveh kandidatov, katerega stališča ima za skrajna, njegovo osebnost pa za neprimerno, in h) z združevanjem dosedanjih 88 volilnih okrajev – sistem volitev za predstavnika italijanske in madžarske narodnostne skupnosti ostaja nespremenjen – v bolj primerljivih (po številu volilnih upravičencev) 44 okrajev ukinja mit o t. i. zanesljivo izvoljivih (za kandidate določene liste) okrajih in prispeva k izenačevanju teže glasu posameznega volivca v Sloveniji.

 

Po objavljenem poročilu Državne volilne komisije z dne 24. 7. 2014 o poteku in izidih letošnjih volitev v DZ  si v preglednici lahko najprej ogledamo slabost dosedanjega volilnega sistema glede enakopravnosti vpliva volilnih upravičencev in s tem tudi volivcev po volilnih okrajih znotraj 8 volilnih enot:

 

 

Vidimo, da je razmerje med številom volilnih upravičencev v okraju z največ upravičenci (Grosuplje) in okraju z najmanj volilnimi upravičenci (Hrastnik) kar 3.733. Se bralki ali bralcu ne zdi, da bi moral nekdo od odgovornih za enakopravnost državljanov kot volivcev na tako razmerje že zdavnaj opozoriti in ukrepati?

 

Poglejmo si zdaj še tri primere najmanjšega števila glasov, ki je zadostovalo za izvolitev v DZ, in nato še tri primere največjega števila glasov, ki ni prineslo izvolitve v DZ. Hiter in zato morda površen pregled pokaže, da so bila tri najmanjša števila glasov (ne govorim o odstotkih), ki so prinesla izvolitev v DZ: 523, 635 in 652. Med tistimi, ki jim ni uspelo priti v DZ kljub velikemu številu prejetih glasov, pa najdemo »imetnike« s števili glasov 5.425, 4.596 in 4.557.

 

Tudi na letošnjih volitvah v DZ se je ponovila stara zgodba o volilnih okrajih, iz katerih ne bo poslanka ali poslanca v DZ. Takih je kar 21 izmed 88 ali skoraj četrtina okrajev. Spisek obsega volilne okraje Radovljica I, Kranj II, Idrija, Sežana, Ilirska Bistrica, Ljubljana-Vič-Rudnik II,  Ljubljana-Šiška IV, Domžale I, Litija, Ljubljana Moste-Polje I, Ljubljana-Moste-Polje III, Velenje II, Žalec II, Slovenj Gradec, Črnomelj-Metlika, Krško, Slovenska Bistrica, Maribor III, Ormož, Murska Sobota I in Gornja Radgona. V njih je bilo na dan volitev skupaj  415.952 volilnih upravičencev (in ne volivcev!) ali 24,28% vseh volilnih upravičencev. Zato pa kaže omeniti »dosežek« volivcev v volilnem okraju Ljubljana – Bežigrad II, ki jim je kot edinim uspelo izvoliti v DZ tri poslance.    

 

S povezavo vsebine preglednice in prejšnjih treh odstavkov lahko tudi ugotovimo, da je, izraženo z razmerjem med izvoljenim poslancem in številom volilnih upravičencev, največ tehtal glas volilnega upravičenca v volilnem okraju Hrastnik, kjer je na izvoljenega poslanca prišlo 4.152 volilnih upravičencev, najmanj pa glas volilnega upravičenca v volilnem okraju Grosuplje, kjer je na izvoljenega poslanca prišlo 30.991 volilnih upravičencev. Če pa pogledamo še podatek o volilni udeležbi v volilnem okraju Hrastnik, vidimo, da je na izvoljenega poslanca v tem okraju prišlo le 2.133 volivcev.

 

Zanimiv je tudi sprehod skozi spisek tistih kandidatov, ki so si »svoj« volilni okraj poiskali daleč od doma in bili vseeno izvoljeni. Glede na to, da ne razpolagam s podatki, iz katerih bi zanesljivo razbral, v kateri okraj oziroma volilno enoto je dejansko razmeščeno stalno bivališče izvoljenk in izvoljencev, naj izpostavim predvsem v javnosti že omenjene primere štirih  izvoljenih predsednikov strank, ki so si volilni okraj poiskali izven območja svoje volilne enote. Sicer pa moram ugotoviti, da se je velika večina izvoljenih poslancev in poslank »držala« vsaj svoje volilne enote, če že ne prav svojega volilnega okraja. Naj spomnim, da predlog ZDUS-a vsebuje določilo, po katerem mora imeti vsaj eden od dveh kandidatov liste v volilnem okraju svoje stalno bivališče v tem istem okraju ali vsaj v tisti od 11 volilnih enot, v katero spada ta okraj.

 

Navedeni podatki nedvomno utemeljujejo zahtevo predstavnikov civilne družbe, ki so jo izpostavili na posvetovanju o volilnih sistemih v DZ dne 5. maja 2014. Gre za to, da je tedaj večina razpravljavcev izrekla odločno podporo predlogu ZDUS-a. Ob tem, ko je na tem posvetovanju Emil Milan Pintar kot predstavnik ZDUS-a navzočim predstavnikom in zagovornikom drugih dveh predlogov volilnega sistema, večinskega in sorazmernega s prednostnim glasom, dopovedoval, da predlog ZDUS-a smiselno in dopolnjujoče vključuje bistvene prvine teh dveh predlogov, so le-ti »ostali na branikih svojih sistemov«. Časa za spremembo volilnega sistema pa zaradi dogodkov, ki so privedli do predčasnih volitev, po tem datumu tako ali tako ni bilo več.

 

Po opravljenih volitvah se sprašujem, ali so poslanci novega sklica sposobni sprejeti kritiko sedanjega volilnega sistema, ki jo ob vidnem pomanjkanju nekaterih demokratičnih prvin v njem potrjujejo tudi prej navedeni podatki, in zato pripravljeni podpreti predlog ZDUS-a kot enega temeljnih kamnov reforme našega političnega sistema. Govoriti o voljnosti za spremembe v tej smeri seveda ni dovolj, tudi če bo ta točka omenjena v koalicijski pogodbi. Zgodovina odnosa poslancev do sprememb (nekorektnega) volilnega sistema, po katerem so bili izvoljeni, namreč kaže, da je »bog najprej sam sebi brado ustvaril«. Zato je posplošeno sklicevanje poslancev na demokracijo in vključitev te besede v naziv stranke v primeru sprememb volilnega sistema zgolj dimna zavesa za javnost in ne izraz dejanske pripravljenosti za spremembe. 

 

V ZDUS nas morda še bolj kot »naravno« (ne)odzivanje politikov, vključno s predsednikom države, na predloge potrebnih sprememb političnega sistema preseneča odsotnost poglobljene javne razprave uveljavljenih političnih analitikov in novinarjev. Ti naj bi znali in tudi morali o tej temi jasno in tehtno predstaviti svoja stališča do stanja, v katerem že dve desetletji volimo po volilnem sistemu, za katerega je bilo ob njegovi umestitvi rečeno, da je le začasen. Je zato ob izogibanju razpravi o tej temi med poklicanimi izven političnih strank napočil čas, da potrebno iniciativo sprožijo novi poslanci, zlasti 42 poslancev dveh novih strank v DZ?

 

Pri tem se naj nihče od poslancev ne skriva za določili, kot je tisto o »poslancu kot zastopniku vseh volivcev«, ali razpravlja o tem, kateri volilni sistem je bolj naklonjen ženskim kandidatkam in kateri moškim kandidatom, ter preračunava, kakšen izid se na volitvah obeta njegovi ali njeni stranki. Volilni sistem mora zagotoviti, tako kot piše v ustavi, odločilno težo volji ljudi, konkretneje volji volivcev. Le v takem primeru se lahko nadejamo, da bomo pravzaprav nevarno ali celo sramotno nizko udeležbo na sedanjih volitvah z nekaj nad 50 odstotki približali vsaj dvotretjinski udeležbi.

 

Novi mandatar poudarja pomen ustreznih vrednot, ki jih pogrešamo zlasti pri vplivnih ljudeh na številnih ključnih položajih v naši družbi. Če naj se tudi ljudem naklonjena urejena demokracija uveljavi kot ena teh vrednot, imajo poslanci vseh strank zdaj ob novo oblikovanem hramu demokracije možnost, da s takojšnjo spremembo sedanjega volilnega sistema, ki ima dokazano številne pomanjkljivosti, sami na svojem interesnem področju pokažejo in utrdijo pravo smer k uveljavljanju te vrednote.

 

Avtor: Miran Mihelčič