Kje je tista 1/900.000 slovenske pameti?

DELO, pet, 28.02.2014

 

 

Mineva že skoraj celo leto dni od 28. marca 2013, kar so predstavniki Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) predložili v Državnem zboru (DZ) približno 5700 overjenih podpisov v podporo predlogu zakona o spremembah sistema volitev v DZ in si s tem pridobili pravico do obravnave tega predloga v tem zakonodajnem telesu. V nasprotju s pričakovanji predlagateljev zakona in podpisnikov podpore, da se bo vsaj v osmih mesecih po navedenem datumu začela razprava o predlogu zakona v ustreznih telesih DZ, ves postopek zaradi manipulacije vsaj ene stranke in ob tihem zadovoljstvu nekaterih drugih strank »miruje«. Mirovanje v danem primeru pomeni, da je predlog zakona »na hladnem«, ker vsaj vodje najmočnejših političnih strank na čelu s stranko Pozitivna Slovenija (PS) ne kažejo nobene politične volje po ustrezni spremembi volilnega sistema, čeprav uradno načelno tej spremembi ne nasprotujejo. Glavni uradni zaviralec teh sprememb je PS, ki je lani februarja s hitrim manevrom predložitve svojega predloga sorazmernega sistema s prednostnim glasom prehitela predlog Zdusa, ki je moral po začetku zbiranja podpisov dne 23. januarja 2013 za »dostop« do DZ prej v obdobju dveh mesecev dobiti še vsaj 5000 podpisov podpore.

Kje se zatika

Da so šli s to predložitvijo svojega zakona v PS v zavesten manever onemogočanja državnozborske razprave o predlogu Zdusa, je razvidno iz dejstva, da ta stranka sploh ne kaže kakšne posebne zagretosti za razpravo o svojem predlogu, ki bi lahko ali pa tudi ne dobil zadostno podporo v DZ. Pri tem se ob bolj ali manj zgolj neformalni razpravi pojavlja v predlogu PS še različica o dvigu volilnega praga za stranke na pet odstotkov, kar bi kot sprememba ustavnega določila o štiriodstotnem pragu zahtevalo dvetretjinsko podporo v DZ. V nasprotju s tem predlog Zdusa, ki temelji na poosebljenem sorazmernem volilnem sistemu ob ohranjanju štiriodstotnega volilnega praga, ne zahteva ustavne spremembe, hkrati pa dosledno sledi ustavni zahtevi, da naj imajo volivci odločilen vpliv na določitev mandatov. Kje se torej zatika, če so ob številnih ljudeh, ki zahtevajo spremembe slabega sedanjega volilnega sistema, zanj načelno tudi politiki, vključno s predsednikom države?

Glede na povedano ni sporno, kdo drži figo v žepu in s tem izigrava pričakovanja volivcev, ki očitno hočejo drugačen sistem volitev v DZ. Ta želja je med drugim močno izražena v izidih dveh letošnjih anket, v katerih so anketiranci izrazili svoje nezadovoljstvo s strankami z dvema številkama, ki jim politiki in celo javna občila nočejo nameniti dovolj pozornosti. Gre za število volivcev, ki po anketah, objavljenih na Teletekstu TVS 1, dne 19. januarja 2014 in 17. februarja 2014 v večernih urah, ne bi volili nobene stranke. Gre za 33 odstotkov oziroma 30,6 odstotka vseh anketiranih.

Ti številki jasno kažeta, da je treba volivcem omogočiti tudi izvolitev kandidatov, ki ne pripadajo nobeni politični stranki, torej tako imenovanim neodvisnim kandidatom. Če zgolj s tega vidika pogledamo na predloga zakonov PS in Zdus glede sprememb volilnega sistema, potem je jasno, da predlog PS ne sledi stališčem vsaj (slabe) tretjine volivcev, saj jih sili, da se bodisi ne udeležijo volitev bodisi morajo oddati glas eni izmed strank. Poleg tega da pojem »politična stranka« dobiva v javnosti zaradi številnih afer, povezanih z večino strank, slabšalni prizvok, je vztrajanje pri ponudbi volilnega sistema, zasnovani zgolj na strankokraciji, podcenjevanje politične zrelosti volilnega telesa. Toda to strank, predvsem tistih z zelo zvestim volilnim telesom, očitno ne moti. Nasprotno pa jih moti že samo omenjanje možnosti, da bi se njihovi kandidati v enakopravni tekmi, ki jo mora prej omogočiti ustrezna sprememba volilne zakonodaje, pomerili z neodvisnimi kandidati.

Ker bi javna razprava, za katero pa je pogoj temeljita predstavitev obeh predlogov sprememb volilnega sistema ne le vsem poslancem, ampak tudi širši javnosti, na primer prek najodmevnejših javnih občil, jasno pokazala, koliko kateri od predlogov sledi izraženim zahtevam v javnosti, je najbrž tako razpravo treba z ustreznimi manevri onemogočiti. Pri tem so nasprotniki sprememb volilnega sistema v strankah naleteli tudi na veliko razumevanje novinarjev, ki so sicer polnih ust o pomenu demokracije, a jim je že predstavljanje, da ne rečem zagovarjanje, bolj demokratično zasnovanega volilnega sistema kar nekako odveč. Zato ni čudno, če se v tiskanih občilih občasno pojavljajo zahteve bralcev po spremembah volilnega sistema, ki so sicer že vsebovane v predlogu Zdusa, a ljudje zanje, predvsem zaradi spretne blokade tega predloga v občilih, ne vedo.

Nasprotniki sprememb volilnega sistema polega informacijske blokade uporabljajo še druge prijeme. Nekateri med njimi pravijo, da se je treba o ciljih sprememb najprej dogovoriti, čeprav so slabosti sedanjega sistema že davno znane in večkrat povedane. Drugi pravijo, da je premalo časa do naslednjih volitev!?! Kot član ustavne komisije v delegatski Skupščini SRS v letih od 1987 do 1990 naj bralce spomnim na to, da so bila ustavna dopolnila k Ustavi SRS, ki so omogočila demokratične volitve, sprejeta 27. septembra 1989, le dobrih šest mesecev pozneje pa so bile po novem volilnem sistemu volitve že izvedene! Tretji govorijo o povečanih stroških dvokrožnega volilnega sistema, ki ga predvideva predlog Zdusa. Kot demokratično naravnan ekonomist zastavljam tem tretjim vsaj naslednja vprašanja: »Ali je nakazani manjši odstotek volilne udeležbe, ki nam grozi zaradi neudeležbe razočaranih ljudi nad strankokratsko vladavino, nepomemben ali celo zaželen?« »Kolikšni so večji stroški posledic slabih odločitev, ki jih sprejema slaba sestava DZ, v primerjavi z nižjimi stroški posledic ustreznejših odločitev, ki bi jih sprejela boljša sestava DZ?« »Ali je še kar naprej sprejemljivo, da volivci določenih volilnih okrajev v DZ nimajo svojega poslanca?« Novinarji bi se ob tako že pripravljenih vprašanjih lahko potrudili in za odgovore nanje vprašali vsaj poslance, če že ne vsaj približno tisoč »navadnih« ali »malih« ljudi.

Če bi Slovenija zacvetela ...

V dosedanjih javnih razpravah o potrebnih spremembah volilnega sistema, ki se jim poskušajo nekateri poslanci in drugi politiki dosledno izogibati, sem dobil neprijeten vtis, da si vsaj kdo od poslancev (in poslank) DZ ob izvolitvi v DZ v svoji samozaverovanosti domišlja, da je hkrati z mandatom poslanca dobil tudi kar 1/90 vse slovenske pameti. O, ko bi jo imel vsakdo od njih vsaj 1/900.000, bi Slovenija zacvetela, če bi imel hkrati vsak poslanec ob razpoložljivi, a pogosto v delu DZ neuporabljeni, približno 1/180 oblasti v državi tudi najmanj tolikšen delež potrebne odgovornosti za blaginjo in razvoj Slovenije. Da, prav odgovornosti, o kateri je pred kratkim pisal mag. Janez Zeni (Tatovi zaupanja in spoštovanja, Delo, 17. februarja 2014, str. 5). Če bi se vsakdo od poslancev zavedal, da je z izvolitvijo nanj padla 1/180 bremena odgovornosti za posledice odločitev v DZ, potem bi nam bilo v naši domovini gotovo bolje.

In zdaj k nepremagljivemu braniku sedanjega volilnega sistema: poslovniku o delu DZ. Ta med drugim določa, da dokler o določeni vsebini, na primer o predlogu sprememb volilnega sistema, ni opravljena razprava o prvem od vloženih predlogov, v danem primeru je to predlog PS, drugi predlogi, v danem primeru je to predlog Zdus, čakajo. Če torej poslanska skupina PS ne umakne svojega predloga ali ne sproži obravnave o njem, potem obravnave predloga Zdusa preprosto ne bo do konca mandata tega sklica DZ. Očitno PS svojega predloga ne namerava niti umakniti niti uvrstiti v obravnavo DZ, čeprav smo seznanjeni, da je bil predlog že uvrščen na dnevni red seje DZ v jeseni 2013, pa je bil hkrati brez posebne obrazložitve tudi umaknjen z dnevnega reda. Prav tako predlog ni predmet dnevnega reda sej DZ, ki so načrtovane do vključno aprila tega leta. Kaže, da je razmišljanje »malih« ljudi o demokratični naravi tistih dejavnikov v DZ, predvsem v PS, ki bi zadevo z volilnim sistemom lahko hitro premaknili z mrtve točke, zelo naivno.

Če pri tem citiram mag. Andreja Cetinskega, ki je v Sobotni prilogi Dela (15. februarja 2014) zapisal: »Najverjetneje je torej, da prepotrebne spremembe volilnega sistema, s katero bi … omejili politično moč strankarskih veljakov in s tem posredno ustvarili pogoje za učinkovito upravljanje države, vsaj za zdaj ne bo«, lahko potegnem še primerjavo s pogostim prilagajanjem razpisov za dobro plačane zaposlitve vnaprej predvidenim ljudem. Samozadostnost politikov, da so, kljub ustavnemu določilu o odločilni volji ljudi, samo oni poklicani razpravljati in predlagati pravila igre o tem, pod kakšnimi pogoji naj potekajo volitve v DZ, je prešla že vse meje. Ali, kot nadaljuje Cetinski, »pogoji za spremembe (dodal: M. M.) bodo očitno dozoreli šele po tem, ko se bo kriza tako zaostrila, da se bo narod sedanji politiki množično uprl«.

Ob ekonomistom poznanem reku, da »bomo na dolgi rok vsi mrtvi«, naj ugotovim, da bomo vsi v Sloveniji zaradi političnih igric in spretnega skrivanja za poslovnikom DZ že kratkoročno vsi prav gotovo deležni manj demokracije in, žal, še vnaprej tudi korupcije in posledično večje revščine. In še odgovor na naslovno vprašanje: Ni torej poslovnik tisti, ki ovira spremembo volilnega sistema, ampak je to izrazito pomanjkanje politične volje pri tistih, ki so formalno najvišji nosilci demokracije v Sloveniji.

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist