Brez dogovora o načelih sistema volitev v DZ ne bo šlo

Slaba dva meseca potem, ko so poslanci vladajoče koalicije skupaj s poslancema ZaAB na seji Državnega zbora (DZ) dne 21. novembra 2014 zavrnili nadaljnjo obravnavo predloga Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) za uvedbo kombiniranega ali poosebljeno sorazmernega volilnega sistema (KVS), je predsednica Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo (ONZJULS) DZ 13. januarja 2015 organizirala javno predstavitev mnenj o oceni stanja in morebitnih spremembah ureditve volitev v Republiki Sloveniji.

 

Navzočih na razpravi je bilo le okoli 70, torej manj kot na podobni razpravi 5. maja 2014, saj so nekateri takratni udeleženci verjetno presodili, da je poslancem zaman ponovno razlagati stališča civilne družbe o obstoječem sistemu volitev v DZ, ko pa ti v večini le »poslušajo, ne pa tudi slišijo« tisto, kar jim za boljši volilni sistem zainteresirani državljani povedo. Prav bodla pa je v oči razmeroma skromna udeležba poslancev SDS in SD, ki so sicer sklic te predstavitve podprli. Tako se je omembe vredna udeležba poslancev, od katerih jih je do konca razprave vztrajalo le 6 (!), praktično skrčila le na poslance SMC, DeSUS, ZL, NSi in ZaAB. Pomen dogodka naj bi povečal nastop predsednika vlade Mira Cerarja in vodje poslanske skupine SMC Simone Kustec Lipicer, ki pa sta oba (!) zaradi drugih neodložljivih obveznosti odšla v teku pol ure in seveda nista poslušala predstavitev drugih udeležencev.

 

Zvezo društev upokojencev smo zastopali Anton Donko, Emil Milan Pintar in avtor tega besedila. Zaradi premalo razpoložljivega prostora se bom v nadaljevanju omejil predvsem na skrajšano predstavitev svoje razprave, ki je bila v obliki pisnega gradiva tudi na razpolago vsem udeležencem razprave.

 

Dosedanji »prazen tek« brez prepotrebnih sprememb obstoječega volilnega sistema  – o tem so si bili bolj ali manj enotni vsi govorci – mi je dal misliti, da bomo brez korektnega dogovora poslancev, drugih političnih dejavnikov in civilne družbe o načelih sistema volitev v DZ tudi na prihodnje volitve v DZ odšli po istem volilnem sistemu, ki ga precejšen del državljanov – to je razvidno iz anket in vse slabše udeležbe na volitvah – odkrito zavrača. Zato sem udeležencem predstavil načela demokratičnost, ki smo jih v ZDUS vgradili v predlog KVS. Ob splošno znanem in sprejetem načelu (1) enakopravnejše zastopanosti kandidatov obeh spolov je tu drugo načelo (2) zagotovitve pestrosti možnosti oddati glas stranki in osebi, ki ji lahko zaupamo ali vsaj želimo zaupati. Nato gre za načelo (3) natančnosti oziroma doslednosti preslikave izbire volivk in volivcev v parlamentarne sedeže (mandate v DZ). Sledi načelo (4) dovolj velikega deleža volivk in volivcev, ki v vsakokratni parlamentarni oblasti prepoznajo potrditev svoje volilne izbire.

 

K tem štirim načelom »presoje demokratičnosti« smo v predlogu kombiniranega ali poosebljenega volilnega sistema v ZDUS (z dvema glasovoma volivca) vgradili še tri načela ustreznosti volilnega sistema in to 5) zagotovitev zadostne območne razpršenosti poslancev, 6) približno enakopravne pogoje za kandidiranje ter izvolitev strankarskih in nestrankarskih kandidatov, in 7) približno enakopravno težo glasu volivcev v vseh volilnih okrajih. Sam osebno bi vključil v predlog še eno prvino, to je kopijo glasovnice, ki bi omogočila udejanjenje še osmega (8) načela, to je odgovornosti poslancev do volivcev, konkretneje olajšala možnost morebitnega odpoklica poslanca. Za to prvino pa v ekspertni skupini ZDUS ni bilo zadostne podpore.

 

Deveto (9) načelo, ki ga ponujajo nekateri, to je možnost in hitrost sestave stabilne vlade po opravljenih volitvah, pa je zame, kar se tiče hitrosti sestavljanja vlade, vsaj nekoliko sporno, a nedvomno tudi odprto za razpravo.

 

V zvezi z omenjenim drugim načelom, to je pestrostjo izbire med kandidati, je treba seveda najprej zagotoviti, da se imena zaželenih kandidatov sploh pojavijo na glasovnici in da, npr., vsaj četrtina volivcev okvirno (pre)pozna, spet npr., vsaj četrtino kandidatov na glasovnici. To pa je možno le ob kandidiranju in glasovanju po volilnih okrajih.

 

Zanimivo je, da je svojo listo načel v razpravi ponudil tudi predstavnik Državnega sveta Zoran Božič. V svoji presoji načel obstoječega volilnega sistema je ugotovil, da je skoraj v celoti uresničeno načelo sorazmernega predstavljanja, druga štiri načela, to je načelo koncentracije in učinkovitosti, načelo participacije, načelo preprostosti in načelo legitimnosti, pa domala niso uresničena. Obstoječi volilni sistem po Božičevem mnenju ne vodi k oblikovanju stabilnih vlad (načelo koncentracije in učinkovitosti), ne omogoča kandidirati nestrankarskim kandidatom (načelo participacije), ne daje volivcem vedeti, kaj se zgodi z njihovim glasom (načelo preprostosti) in povzroča vedno manjšo, lani že skrajno kritično udeležbo na volitvah (načelo legitimnosti). Naj dodam, da je tudi minister v prvi demokratično izvoljeni vladi Ingo Paš (zdaj Pasch) v svoji razpravi opozoril na načelo odgovornosti javnih funkcionarjev, ki po njegovem mnenju ne bi smela zastarati.

 

Vsa ta načela, ki so hkrati usmeritve in cilji, bi seveda morala biti podrejena ustavno določenemu namenu: to je odločilnem vplivu ljudi na izbiro poslancev. O tem pa je možno govoriti le takrat, ko volivec, ki naj bi razpolagal z dvema glasovoma, lahko odkloni ponudbo kandidatov, ki mu jih ponuja »njegova stranka« ali vsaj lahko izbira med dvema kandidatoma te stranke in drugimi kandidati (tudi drugih strank in neodvisnimi kandidati), a je njegov glas vseeno veljaven. Dejanski vpliv volivca naraste s povečano preglednostjo, ko lahko v morebitnem drugem krogu – gre za izvolitev z absolutno večino – izbira med dvema kandidatoma.

 

Zgodovinski spomin priča, da smo imeli volivci na volitvah leta 1990 na razpolago vsaj dva (za družbeno-politični zbor in zbor občin), če ne vsaj tri glasove (še za zbor združenega dela). Vztrajanje strank na sedanjem sistemu volitev (z enim glasom) kaže, da smo v razvoju parlamentarne demokracije pravzaprav nazadovali.

 

Skoraj vsi razpravljavci – opazna izjema je bil Janko Möderndorfer – so v razpravi podprli predlog ZDUS o uveljavitvi KVS; nekateri, npr. Ciril Ribičič z določeno spremembo le tega. Žal pa moram ugotoviti, da se kar nekaj razpravljavcev kljub podpori (večina) ali nasprotovanju (manjšina) ni dovolj poglobilo v predlog ZDUS-a, zato sem po zaključku predsednici ONZJULS Lilijani Kozlovič ponudil, da predlog zainteresiranim – zlasti tistim poslancem, ki so mu na seji DZ 21. novembra 2014 nasprotovali – podrobneje predstavim.

 

Temeljno sporočilo, ki so ga predstavniki civilne družbe posredovali navzočim poslancem, pa je bila zahteva po posvetovalnem referendumu o enem ali največ dveh volilnih sistemih, saj je nesprejemljivo, da si pravila o svoji izvolitvi še naprej določajo le poslanci sami. Če bi do takega referenduma prišlo, naj bi se poslanci vnaprej obvezali, da bodo njegov izid spoštovali.

 

Za zaključek sem v razpravi omenil še, da je beseda »morebitnih« (spremembah) v naslovu današnjega srečanja glede na slabosti sedanjega volilnega sistema povsem nesprejemljiva, saj je vztrajanje na tem sistemu z vidika volivcev nadaljevanje s prevaro volivcev, kot se je že pred dvema letoma izrazil eden najvidnejših pravnikov v Sloveniji. Spremembe so torej, če želimo zagotoviti večjo volilno udeležbo in s tem ustrezno legitimnost DZ, nujne.

 

Avtor: Miran Mihelčič, član ekspertne skupine ZDUS za spremembo volilnega sistema