Stališče ZDUS glede predloga Zakona o lekarniški dejavnosti (ZLD)

 

 

·       Dosedanji ZLD je zastarel enako kot drugi še vedno veljavni zakoni, sprejeti pred 25 leti (Zakon o zavodih, ZZVZZ in ZZDej). Vsi ti zakoni eni več in drugi manj vsebujejo neoliberalne principe, ki spodbujajo družbe (države),  da sprejemajo nedorečene zakone v smislu »vse je dovoljeno, kar ni prepovedano«. Poleg tega ta nedorečenost daje prostor tržnim zakonitostim, ki naj bi po mnenju nekaterih edine zagotavljale učinkovitost delovanja javnih zavodov in drugih izvajalcev teh dejavnosti. Tako v Evropi kot pri nas je politika (tudi zdravstvena) verjela in v določeni meri še verjame, da je gospodarska rast edini način za napredek družbe, da javni sektor predstavlja enega od največjih stroškov in ovir za družbeni in ekonomski napredek.

·       Ker je zakonodajalca vodil neoliberalni princip in pomanjkanje izkušenj, so nastali zelo nedorečeni zakoni. Čeprav so z v Zakonu o zavodih določili, da je cilj dejavnosti posebnega pomena (zdravstveno varstvo, šolstvo, socialno varstvo, kultura,…), da ne smejo ustvarjajo dobička, so z zakonom dopustili, da se javni zavodi financirajo iz javnih in zasebnih sredstvih, da se presežki, ki pri tem nastajajo, vračajo v proračun lastnika. 

·       Koncesije so tudi urejene po principih gospodarskih dejavnosti (podelitev koncesije z upravno odločbo, čas delovanja in prenos koncesij, odgovornost koncesionarja in koncedenta), vendar nimajo tudi enakih obveznosti (izdelava poslovnega poročila).

·       Zaradi vseh teh pomanjkljivosti oziroma nedorečenosti zgoraj navedene zakonodaje marsikatera občina ni bila motivirana za gospodarno upravljanje s premoženjem, ki so jo dobili v last. Nekatere, ki so bile bolj tržno naravnane, so videle korist predvsem v vlaganje v investicije za lokalno infrastrukturo in ne v boljšo dostopnost do zdravstvenih storitev, do zdravil z in brez recepta.

·       Že sredi 90 let je marsikatera evropska država ugotovila, da mora družba (država) določene dejavnosti, tako imenovane »javne dobrine«, ki so vitalnega pomena za kakovost življenja ljudi in za njihovo večjo produktivnost (šolstvo, zdravstvo, sociala), urediti drugače kot gospodarske dejavnosti. V teh posebnih dejavnostih veljajo principi kot so solidarnost in enakost za vse ljudi ne glede na njihov socialno ekonomski položaj, za razliko od gospodarskih dejavnosti, kjer veljajo konkurenčnost in svobodna gospodarska pobuda.

·       Žal sodobnim usmeritvam nekaterih evropskih držav EK  sledi relativno počasi s svojimi direktivami in stališči. Še vedno v svojih dokumentih  uporablja izraz »storitve v splošnem interesu« in ne »javna služba«. Pa vendar ravno javne službe zagotavljajo za družbo eksistenčno pomembne dobrine, ki so zelo bistvene za njen socialni, ekonomski ali kulturni razvoj, zato so tudi podvržene  posebnemu pravnemu režimu ''javne službe'. Ne glede na to, pa je EK že pred več kot 10 leti ugotavljala (Green paper on Services of General Interest, EK, 2003), da je učinkovito in nediskriminatorno zagotavljanje storitev v splošnem interesu pogoj za učinkovito delovanje enotnega trga ter prihodnje ekonomsko povezovanje v Evropski uniji. Te storitve so steber t. i. evropskega državljanstva in pomenijo nekatere pravice, ki jih uživajo prebivalci Evropske unije. Poleg tega pa danes te pravice pravno ne urejajo in varujejo samo ustave držav, temveč številni akti mednarodnega prava, s tem pa dobivajo človekove pravice in njihovo varstvo univerzalno naravo.

 

·       V 25 letih veljavnosti teh zakonov smo ugotavljali številne pomanjkljivosti, ki jih je potrebno odpraviti, od tega, da so se zakonska določila niso uporabljala do tega, da so se zlorabljala. Zdravstvena politika je pridobila tudi nove izkušnje in nove poglede na urejanje javnih dobrin in negospodarske Javne službe, ki jih mora vgraditi v nove zdravstvene zakone.

·       Z razvojem družbe se povečuje obseg za družbo pomembnih (javnih) dobrin, zato mora družba (država) skladno z razvojem širiti tudi obseg javnih služb. Izhajajoč iz ocene stanja novega predloga LZD tako slovenska pravna stroka kot posredno tudi nekateri dokumenti EK ugotavljajo pomen negospodarskih javnih služb za zadovoljevanje javnih potreb, predvsem za zagotavljanje dejanske enakosti, kar pomeni, da mora biti vsakomur omogočen dostop do dobrin in storitev, ki so predmet človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne glede na njegov finančni položaj in njegovo zmožnost plačevanja teh dobrin in storitev. Državi in lokalni skupnosti priznavajo tudi pristojnost, da odločijo, katere dobrine oziroma storitve bodo zagotavljale v javnem interesu pod posebnim pravnim režimom javne službe. Pri izvajanju negospodarske javne službe ima država tudi polno regulatorno pristojnost ob upoštevanju evropskih načel nediskriminacije in prostega dostopa do vseh storitev vsem prebivalcem EU.

Po našem mnenju tržna dejavnost v javnih službah navidezno zgleda ljudem prijazna, vendar dejansko povzroča neenak dostop do zelo pomembnih javnih dobrin, razslojuje ljudi glede na njihov gmotni položaj in zavaja ljudi s izdelki brez recepta in prehranskimi dopolnili, ki v bistvu če ne že ne škodijo zdravju ljudi, mu vsekakor ne koristijo. Širjenje tržne dejavnosti znotraj javne službe, ki jo pogosto spodbujajo vodstva javnih zavodov in ustanovitelji, ogroža tudi osnovni namen te dejavnosti, ki je preskrba z zdravili in zagotovitev pravilne ter varne uporabe zdravil ter boljše dostopnosti ob hkratni stroškovni učinkovitosti na področju porabe zdravil kot to določa ReNPZV. Opažamo namreč, da se v marsikateri lekarni posveča več pozornosti ljudem, ki želijo kupiti prehranska nadomestila in druga sredstva brez recepta, vendar ne v smislu osveščanja o njihovih pomanjkljivostih ampak spodbujanja za nakup teh sredstev.

 

·       Oblikovanje mreže LD na vseh ravneh zdravstvenega varstva je zelo pomembna pri organiziranju zdravstvenih dejavnosti, vključno z LD in zagotavljanju čim boljše dostopnosti. Le tako bo mogoče zagotoviti dostopnost tudi na odmaknjenih lokacijah in v neposredni bližini bolnišnic, ki je še posebno pomembna za starejše ljudi.

·       Enako velja tudi za ustrezno umestitev koncesionarske dejavnosti. Kot določa Zakon o javno-zasebnem partnerstvu /ZJZP/ (Uradni list RS, št. 127/06) se lahko koncesija podeli samo takrat, kadar se z njo doseže povečanje dodane vrednosti za uporabnika ali pa se dodana vrednost ohranja, nikakor pa se koncesija ne podeli, če bi se za uporabnika dodana vrednost znižala. Koncesionarsko dejavnost mora postati transparentna in treba jo je izenačiti z ureditvijo kot velja v javnih zdravstvenih zavodih (izdelava poslovnega poročila o svoji dejavnosti).

 

·       O tem se nam zdi pomembno poudariti, da je zaželeno, da se sredstva za zdravila obdržijo v mejah vzdržnosti ZS, vendar je potrebno, da se iščejo novi načini obvladovanja teh stroškov, ki so do sedaj sloneli predvsem na hrbtih bolnikov, kar se je treba čim bolj izogibati kot so doplačila za zdravila. To je še posebno pomembno, ker se po podatkih OECD  povečuje tudi breme izdatkov za zdravila predvsem za izdelke brez recepta, prehranska dopolnila  ter zeliščne izdelke, ki ga pokrivajo ljudje oziroma bolniki iz lastnih sredstev.

·       To dejstvo še dodatno potrjuje, da je treba tržno dejavnost v lekarniški dejavnosti omejiti, predvsem pa natančno določiti obveznosti vseh izvajalcev v javni zdravstveni dejavnosti, ki omogočajo nadzor nad namensko in smotrno rabo javnih sredstev (voditi v skladu s predpisi ločen izkaz prihodkov in odhodkov ter sredstev in virov, ki se nanašajo na opravljanje tržne dejavnosti, sredstva, ki se nanašajo na opravljanje javne zdravstvene službe, ne glede na njihov vir, in tudi morebiten presežek teh sredstev porabiti le za opravljanje in razvoj javne službe, posredovati poročila z vsebino in roku, ki jih določi ustanovitelj ali koncedent.

 

Naša država (zakonodajalec) mora v javnem interesu LD izvzeti iz sistema tržnih mehanizmov in s pravnimi normami uredi celoto vseh pravnih razmerij, ki se nanašajo na njeno izvajanje ter zagotavljanje preskrbe prebivalstva z zdravili, kar je predmet lekarniške dejavnosti. Iz Ocene stanja novega predloga ZLD izhaja, da so raziskave pokazale, da deregulacija ni povečala dostopnosti zdravil in ni znižala cen zdravil v prosti prodaji, ker liberalizacija v lekarniški dejavnosti ne pomeni nujno tudi večje konkurence. Vzpostavitev lekarniških verig v praksi kvečjemu omejuje konkurenco in profesionalno neodvisnost lekarnarjev. Tudi učinki na znižanje cen po liberalizaciji niso bistveni, saj so cene odvisne od zakonske ureditve in politike zdravstvenih zavarovalnic. Poleg tega si vertikalno povezane lekarne, ki so v lasti velikih proizvajalcev, prizadevajo predvsem za dobavo zdravil ''svoje'' proizvodne palete. Vse to je odraz manj regulirane lekarniške dejavnosti, ki jo nekateri želijo še povečati. Naše izkušnje kažejo, da se tudi pri nas povečuje tendenca, da se nove lekarne odpirajo predvsem na zanimivih lokacijah z velikim številom prebivalcev in ne na podeželskih območjih, da se omejuje tudi dostopnost do manj pogosto predpisanih zdravil, se zahteva vzdrževanje nižjih zalog oziroma osredotočanje na komercialno uspešna zdravila.

 

 

 

 

4.     V novem ZLD je treba natančno opredeliti negospodarske javne službe in vgraditi principe javnih dobrin. Pri njihovem izvajanju mora imeti država tudi polno regulatorno pristojnost ob upoštevanju evropskih načel nediskriminacije in prostega dostopa do vseh storitev vsem prebivalcem EU. Mešanje netržne in tržne dejavnosti v vseh negospodarskih javnih službah pomena velika ovira, s katero se povečujejo neenakosti v zdravju ljudi.

 

 

Komisija za zdravstveno varstvo                                                                           Janez Sušnik

in duševno zdravje ZDUS                                                                                   Predsednik ZDUS