Aktualno

Med deložiranci neredko tudi upokojenci

16.03.2017

Deložacije upokojencev niso redkost, kažejo izkušnje programa Združenja društev upokojencev Slovenije, ki potrjuje tudi, da je revščina med starejšimi v mestu morda še nekoliko večja kot na vasi. V Ljubljani v programe pomoči niso vključena vsa upokojenska društva.

Z nizkimi pokojninami še toliko težje shajajo upokojenci, ki morajo za streho nad glavo plačevati še najemnino. (Foto: Bojan Velikonja)

Ni veliko manjkalo, da bi sosedje v eni od bežigrajskih stolpnic ugledali res šokanten prizor. Izvršitelj se je na naslovu priletne dolžnice namreč pojavil s kar štirimi varnostniki. Ob predhodnem ogledu mu je 80-letna gospa zabrusila, da raje »crkne«, kot da bi zapustila stanovanje v lasti banke, zato se je seveda dobro pripravil na to, da izpolni svojo nalogo. Kar štirje pari rok naj bi tako gospo in njeno skromno imetje vrgli iz 17 kvadratnih metrov velike sobice, v kateri je imela dom 25 let.

Banki, njenemu nekdanjemu delodajalcu, je prekipelo, ker je tudi po tistem, ko so ji znižali najemnino, nenehno zamujala s plačili stroškov bivanja. Sodišče je tako na njihov predlog oktobra odločilo, da bo ženico, ki ima okoli 300 evrov invalidske pokojnine, zaradi dolga 2000 evrov doletela deložacija. Svojo stisko je tik pred napovedanim dnem izselitve potihoma zaupala sosedi, ki je nato prenesla strašljivo novico nekaj sosedom, ki niso mogli ignorirati sosedine stiske. Takoj so obvestili pristojni center za socialno delo, kjer za položaj gospe sploh niso vedeli, čeprav se izvršitelji radi pohvalijo s sodelovanjem s socialnimi delavci.

Prav tako so bili sosedje tisti, ki so z malo pomoči socialnega delavca dosegli, da je banka preložila deložacijo za dober teden. V tem času so ji pomagali, da si je uredila dokumente v zvezi s selitvijo v tujino, in zbrali denar za pokritje dolga, ki ji ga je banka delno odpisala. Tako se je pred odhodom v domovino, iz katere je odšla s trebuhom za kruhom, poslovila od dobrosrčnežev iz svojega bloka in ni ugledala obrazov izvršitelja oziroma spremljevalcev, ki so si pred praznim domom pošteno oddahnili.

V mestu živimo vertikalno

Peščica sosedov, ki so stopili v akcijo, ni mogla verjeti, da je za vrati in okni, mimo katerih vstopajo v blok, toliko let v revščini živela bolehna gospa brez vsakršne socialne mreže. S položnicami se celo tako ni znašla, da je bila daljše obdobje brez elektrike in ogrevanja. »Pri njej je le kakšno stopinjo več kot zunaj,« nam je zgroženo zaupal sosed pred dvema tednoma, ko so bile zunanje temperature še povsem zimske. Razočarani, da sistem tako obravnava nerazsodnega človeka v stiski, so pomagali, kolikor so lahko v zadnjem hipu, a vsem skupaj je ostal slab občutek.

V mestu je še več potreb po pomoči, ker starejši bivajo v najemniških stanovanjih, življenjski stroški so višji, nimajo svojcev, socialne mreže in podobno. Problem je tudi, da so ljudje prestrašeni in zaprti v stolpnicah. (Foto: Rožca Šonc, vodja programa Starejši za starejše)

»Na vasi se vsi poznajo, v mestu pa živimo vertikalno. Ljudje se ne poznajo med seboj. Vsi hitijo v dvigalo in iz njega, poznajo samo tiste iz njihovega nadstropja, morda še ene višje in nižje, več pa ne,« je žalostno spoznanje delil sosed, ki mu gre največja zasluga za to, da ni zmedena upokojenka pristala pod milim nebom.

O razliki med mestom in okolico zna povedati tudi Rožca Šonc, vodja programa Starejši za višjo kakovost življenja doma. Združenje društev upokojencev Slovenije (ZDUS) ga že 13. leto izvaja prav zato, ker si želijo vsi starejši do konca svojih dni živeti v lastnih domovih. »Opažamo, da je v mestu še več potreb po pomoči, ker starejši bivajo v najemniških stanovanjih, stroški so višji, nimajo svojcev in podobno. Problem je tudi, da so ljudje prestrašeni, zaprti v stolpnicah, zato naše prostovoljke težko pridejo do njih,« je strnila Šončeva in primerjala, da je zunaj mesta načeloma bolj razvita medsosedska pomoč. »Odnos svojcev je malo drugačen, ker se vsi poznajo, je pa res, da se za štirimi stenami dogaja marsikaj. Nekatere zgodbe so prav srhljive.«

Težava s podatki o starejših

Posebnih podpornih mehanizmov za starejše v Sloveniji ni in tudi največ informacij s terena prinaša prav omenjeni program upokojenskih društev. Njihovi člani kot prostovoljci obiskujejo starejše od 69 let v svoji okolici, pogledajo, kako živijo, in jim priskrbijo pomoč, če jo potrebujejo.

Iz njihove analize izhaja, da si od približno 170.000 vključenih 42 odstotkov pomoči sicer niti ne more privoščiti. Tudi deložacij med starejšimi je po njihovih opažanjih veliko. Ne le v Ljubljani, ampak tudi drugod, je opozorila Šončeva. Morda je v prestolnici več tega, da so starši dajali poroštva svojim otrokom, ki pa so nato ostali brez služb in niso zmogli več kriti obveznosti.

V ljubljanski mestni občini imajo tudi nekoliko več težav z izvajanjem programa, ker vanj niso vključena vsa upokojenska društva. Imajo sicer dve pokrajinski koordinatorki, ki pokrivata območje vse do Grosuplja, a manjka jim pomoč mestne zveze upokojencev.

Zelo pomembno je sočasno sodelovanje občin, saj jim le one lahko posredujejo podatke o občanih, starejših od 69 let. Informacijska pooblaščenka je pripravila pogoje, pod katerimi jih lahko predajo društvom, in večina je ta model že sprejela. Še največ težav imajo v Ljubljani in Celju, je poudarila Šončeva in pohvalila nekatere župane, ki od upokojenskih društev kar sami zahtevajo, da se vključijo. Gre namreč za pomembno dopolnitev javnega programa pomoči na domu, v okviru katere prostovoljci brezplačno pomoč ponujajo tistim, ki si je ne morejo privoščiti. In, kot je sklenila Šončeva, je k sreči vedno več takšnih, ki so jo pripravljeni sprejeti, čeprav zelo težko priznajo svojo stisko. Sploh, kadar potrebujejo hrano.

Vir: Dnevnik