Mateja Kožuh Novak: Ali načrtovalci razvoja sodobne Slovenije vedo, kaj potrebuje dolgoživa družba?

Ekipa upokojenih strokovnjakov, ki razvija organizirano medsebojno pomoč starejših že 18 let, je prepričana, da slovenska država ob hitro naraščajočem številu starejših za ohranjanje kakovosti njihovega življenja in življenja njihovih družin nujno potrebuje organizirano medsebojno pomoč starejših. Ali tako mislijo tudi načrtovalci razvoja slovenske družbe?

 

Letos je sedemdeset let dosegla prva generacija baby booma po drugi svetovni vojni, kar pomeni, da se bo letos v Sloveniji skupini sedemdesetletnikov, ki jih je zadnja leta okoli 15.000, pridružilo novih 8000. Število starejših od 69 let se bo hitro dvigovalo še osem let, leta 2023 bo samo sedemdesetletnikov 28.000, skoraj dvakrat toliko, kot jih je bilo lani. Ta velik prirast starejših se bo začel zniževati šele v drugi polovici tega stoletja.

 

Povprečen slovenski moški, star 64 let, lahko po rezultatih evropske raziskave iz leta 2010 pričakuje še 17 let življenja, od tega bo 3,4 leta povsem odvisen od pomoči okolja. Enako stara prebivalka Slovenije lahko po rezultatih iste raziskave pričakuje še 21 let življenja, od tega bo 7 let odvisna od pomoči drugih. Ali je Slovenija na to pripravljena?

 

Zniževanje nivoja socialne države v Sloveniji je v razcvetu. Ljudje zapuščajo domove za starejše, ker ne sami in ne njihove družine ne zmorejo več plačila oskrbe v domu. Oskrba na domu se zaradi več kot 60 odstotkov starejših, ki se otepajo revščine, in zniževanja subvencij občin ne širi tako, kot smo pričakovali. Država je drastično omejila dostop do varstvenega dodatka, nobena vlada do zdaj ni izpeljala zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, torej so bolni in invalidni starejši prepuščeni na milost in nemilost svojim v liberalni ekonomiji preobremenjenim potomcem.

 

Mnogi starejši potrebujejo pomoč naših prostovoljcev. Pomoč potrebujejo tudi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z bolnimi in invalidnimi starejšimi. Koliko lažje je delati, če veš, da imaš na svojem terenu ljudi dobre volje, ki te bodo opozorili na pomoči potrebne, da boš lahko ukrepal, preden bodo razmere tako hude, da bodo zbudile pozornost javnosti! Pa se tega vsi zavedajo?

 

Organizacija in vzdrževanje tako velikega programa (če bo ZDUS uspelo zajeti vso Slovenijo, bo potrebovala na terenu več kot 8000 dolgotrajnih prostovoljcev) terja določena sredstva, četudi večino organizacijskega dela opravimo upokojeni strokovnjaki prostovoljno, kot smo to delali do zdaj. Prostovoljcem moramo pokriti stroške, ki jih imajo ob svojem delu, z njimi se je treba redno sestajati, organizirati pomoč in preverjati, ali je bila učinkovita, poskrbeti moramo tudi za minimalno pokrivanje (ne finančnih) pričakovanj tako velikega števila ljudi dobre volje in toplega srca, da bodo vztrajali pri tako zahtevnem delu. Kot je dejal evropski poslanec Ivo Vajgl na posvetu, ki ga je organiziral prav zato, da bi se dogovorili o pomenu tega projekta za slovensko državo in o korektnem sofinanciranju s strani države, so dodatna sredstva, ki jih potrebujemo ob sedanjem sofinanciranju, da bi lahko projekt potekal dalje, manjša, kot jih da slovenska poslovna elita za prestop enega slovenskega nogometaša. Tisti, ki jim je bil ta poziv namenjen, se posveta sploh niso udeležili.

 

To, da vodimo projekt upokojeni strokovnjaki, od 15 upokojenih socialnih delavk do doktorice znanosti, pri novodobnih načrtovalcih razvoja ne šteje. Tudi to ne, da smo njihovi nekdanji učitelji in mentorji. Smo le nestrokovni starci, ki naj sedejo v kot in počakajo na smrt. Ali veste, da v sodobni Sloveniji upokojena socialna delavka ne more biti mentorica začetnikom v socialnem delu? Nič čudnega, da imajo pri svojem zahtevnem delu toliko težav. To je eden redkih poklicev, kjer teorija v praksi ne pomaga dosti, največ so vredne izkušnje, ki si jih socialna delavka nabira od primera do primera.

 

Starejši smo za mnoge podjetnike in politike le tržna niša. Očitno jemljejo naše aktivnosti v tem projektu kot konkurenco tem, ki vidijo v pomoči bolnim in invalidnim le zaslužek. Vesela sem, da so stiske, ki jih imamo v projektu, prišle v javnost. Vesela sem, da jih je obelodanila politika, saj je največje poslanstvo političnih strank pomagati prebivalcem. Skrbi pa me, da je predmet obračunavanja med strankami. Projekt bi morale brez razmišljanja podpreti vse politične stranke, ki razmišljajo o razvoju dolgožive družbe, priznati in podpreti naš trud, ko skušamo biti vrstnikom, mlajšim generacijam in državi koristni, ne pa v breme.

 

Mateja Kožuh Novak je dolgoletna predsednica ZDUS.

 

Vir: Dnevnik