Ideal: da bi bil šport dostopen vsem

Razprava o predlogu novega zakona o športu je v bistvu invalidna, povsem napačna tema, saj nas razčlenjevanje in presojanje ustreznosti ponujenih rešitev samo oddaljuje od bistva problema. Srž zagate se namreč skriva v tem, da slovenski organizirani šport civilne družbe oz. društveni šport nima (več) nobenega konsistentnega koncepta, ki bi ponujal odgovore na vsaj nekaj ključnih vprašanj. Zlasti na poglavitno: kakšno družbeno (socialno) vlogo naj bi šport (od)igral in kaj bi z njim sploh radi doseg(a)li?

Neartikuliranih želja in idej o tem nam sicer ne manjka, zato pa se težave začnejo že s prvimi koraki uresničevanja različnih zamisli, torej s prvim korakom, ki mu običajno pravimo operacionalizacija. Slaba šala je, če kdo misli, da je mogoče lani sprejetemu nacionalnemu programu športa (NPŠ) po vsebinski in operativni plati mogoče pripisati značaj in težo kakršnega koli resnega programa. Ker ne prinaša odgovorov na prej postavljeno osrednje vprašanje, jih ne more dati niti za ključna, ki si samoumevno sledijo:

● kako in v kakšnem časovnem okviru naj bi koncept uresničili,

● kdo oz. kateri subjekti naj bi bili nosilci izpeljave strateških nalog,

● s kakšnimi človeškimi in gmotnimi resursi naj bi uresničili konceptualne cilje.

Dokler se takšen konsistentno zasnovan in operacionaliziran koncept ne oblikuje in o njem ne doseže zadostnega poenotenja, ni pričakovati posrečene izbire metod ter organizacijskih in časovnih okvirov izvedbe, kaj šele nedvoumne opredelitve nosilnih subjektov, ki jim bodo zaupane strateške naloge, ter akumulacije potrebnih človeških in gmotnih virov. 

Brez modela razvoja

V čem je pravzaprav osnovna zagata ali izvirni greh?

Poglavitni problem slovenskega športa je, da v Sloveniji niti prva tri desetletja po osvoboditvi oziroma drugi svetovni vojni (vse do srede 70. let prejšnjega stoletja) niti po osamosvojitvi (1991) nismo zasnovali in uveljavili nobenega zaokroženega razvojnega koncepta športa. Izjema so bili samo tako imenovani, konsenzualno sprejeti, »portoroški sklepi« skupščine Telesnokulturne skupnosti Slovenije iz leta 1976. Vendar je treba ob tem poudariti, da je bil ta program sad večletnega športnopolitičnega procesa, ki ga je v takratnih razmerah zanetila Zveza socialistične mladine Slovenije in strnila s problemsko konferenco o telesni kulturi (1971), nadaljevala pa SZDL z razpravo o aktualnih vprašanjih telesne kulture (1973). 

Srečna okoliščina te več let trajajoče politične razprave o vlogi, pomenu in položaju športa (telesne kulture) v tedanji družbeni realnosti je bila sočasna priprava amandmajev in sprejetje nove ustave SFRJ (1974), s katero so vse izvirne pristojnosti na področju športa pripadle republikam in pokrajinam. Ta proces se je iztekel v letih 1973/1974 z ustanovitvijo telesnokulturnih skupnosti (TKS), ki so športu zagotavljale gmotne temelje z lastnim virom financiranja (iz bruto osebnih dohodkov). 

Za nameček so TKS obvladovale tudi dodatni, čeprav še dokaj majhen vir (delež dohodkov Loterije Slovenije), namenjen (so)financiranju gradnje športnih objektov. Skratka, organizirani društveni šport je imel na voljo tudi gmotne vire za izvedbo »portoroškega projekta«. Zato je tudi sprožil radikalni zasuk v razvoju slovenskega športa in močno spremenil našo športno pokrajino z razcvetom ŠŠD, društev v krajevnih skupnostih, podjetjih … Čeprav je zaradi različnih okoliščin ostal precej nedodelan in neuresničen ter pozneje, žal, nikdar ni bil posodobljen, ni mogoče prezreti njegovega trajnega, vse do dandanes zaznavnega učinka. 

Dandanes, skoraj 40 let pozneje, bi bilo prav gotovo smiselno in nujno oblikovati in sprejeti nov, moderni »športni portorož«. Trditev ne pomeni nobenega nostalgičnega vračanja k nečemu, kar je delovalo v povsem drugačnih družbenopolitičnih okoliščinah, kaj šele za poskus restavracije nečesa, kar je spadalo v povsem drug čas. Dejstvo je, da se kljub osamosvojitvi slovenski društveni šport v spremenjenih okoliščinah ni dokopal do nobenega novega, resnično potentnega konceptualnega modela razvoja. Zato pa je z zakonom o športu (1998) z neverjetno podlo »nacionalizacijo« oz. (po)lastninjenjem športnih objektov, ki so ga izvedle občine, doživel pravi gmotni pogrom z vsemi relevantnimi posledicami za avtonomijo civilne športne sfere, ki ni več enakopravna partnerica in avtonomna sogovornica države in občin. 

Tega temeljnega problema ne more rešiti noben nov zakon o športu. Dozdajšnjega je treba ukiniti, namesto priprave novega pa se je treba najprej nemudoma lotiti konceptualne razprave o prihodnosti slovenskega športa. Drugače ni in ne bo mogoče preseči nesporazuma o tem, da država ne more nadomestiti »genetskega« poslanstva civilne športne sfere z nobenimi zakoni, zavodi, agencijami in inštituti. Mora se samo odločiti, da bo in v kakšni meri in s kakšnimi sredstvi podpirala dejavnost društev ter njihovih združenj in zvez. Tistih, ki svojo dejavnost opirajo na verodostojno ugotovljivo članstvo, ciljno zastavljeni program in najširše razumljene dosežke svoje dejavnosti!

Kaj bi s športom radi dosegli?

Prav zato kaže na tem mestu vendarle vsaj v najbolj grobih črtah odgovoriti na vprašanje, kaj bi s športom v naši domovini, državi Sloveniji, pravzaprav radi dosegli.

Najbolj preprost, a vendar vsebinsko poln odgovor se – kot idealen cilj – glasi: da bi se tako rekoč vsi ljudje svobodno, po svojih potrebah, nagnjenjih in željah ukvarjali s športom. Na tej točki se srečujejo in prekrivajo interesi posameznikov, javni, nacionalni in državni interes. 

Da bi se postopoma približali temu idealnemu cilju, morajo svoj delež prispevati vsi, od posameznikov in njihovih družin, vrtcev in šol do krajevnih/četrtnih skupnosti in podjetij. Prav posebej izpostavljeno vlogo pa morajo pri tem odigrati športna društva, temeljne celice (samoupravno) organiziranega športa s svojimi prostovoljci, amaterskimi in profesionalnimi organizacijskimi in strokovnimi kadri.

In kakšna naj bi bila pri tem vloga države in občin? Da soustvarjajo spodbudno ozračje ter pomagajo in podpirajo organizirani društveni šport pri ustvarjanju kar najboljših možnosti za razmah vseh množičnih pojavnih oblik športa (objekti, kadri, razvoj stroke in organizacije), obenem pa zagotoviti optimalne možnosti, da bi posebno nadarjeni mladi športni upi, »tisti, ki zmorejo in hočejo«, (prek znanstveno in strokovno podprtega procesa animacije, vzgoje in postopnega procesa izbire) lahko razvili svoje sposobnosti na vrhunsko, mednarodno oz. svetovno primerljivo raven.

Strnjeno povzeto: 

Aktualna žgoča tema ni zakon o športu, saj razprava o ponujeni novi različici samo zamegljuje (v)pogled v njegove eksistenčne probleme in prihodnost. Kakšna je (bo) njegova prihodnost, je usodno odvisno od vseobsežnega, celovito zasnovanega razvojnega programa (koncepta), katerega oblikovalec in uresničevalec je lahko samo organizirani (društveni) šport civilne družbe. 

In kakšna naj bi bila vloga države pri tem?

Da iskreno prepozna svojo podporno (subsidiarno) funkcijo kot edino smotrno in plodno alternativo pogubnemu nasilnemu intervencionizmu. Vse drugo pomeni neodgovoren beg od resnice in resničnosti ter odlaganje reševanja akutnih pa tudi vse bolj kroničnih problemov slovenskega športa v nedoločljivo prihodnost z vsemi predvidljivimi posledicami.

––––––
Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališča uredništva.

Gostujoči peresi 
Oto Giacomelli
in
Dagmar Šuster 
športna delavca

 

Foto: Jože Suhadolnik / DELO

 

Vir: Delo