Dolgotrajna oskrba, Slovenija, 2011 – 2012

 

Mednarodno primerljivi podatki o izdatkih za dolgotrajno oskrbo, eno od področij zdravstvenega varstva in z njim povezanih storitev v okviru metodologije sistema zdravstvenih računov (t. i. metodologije SHA), so se v Sloveniji v letu 2012 glede na leto 2011 povečali za 1,8 %; znašali so 477 milijonov EUR. Ker je bila rast BDP v istem obdobju negativna (zmanjšal se je za 2,3 %), so se izdatki za dolgotrajno oskrbo v odstotnem deležu od BDP rahlo zvišali, in sicer: z 1,27 % na 1,32 %.

Skoraj tri četrtine izdatkov za dolgotrajno oskrbo se financirajo iz javnih virov
V letu 2012 se je 72,6 % izdatkov za dolgotrajno oskrbo financiralo iz javnih virov, preostalih 27,4 % pa iz zasebnih virov. Glede na leto 2011 se je nekoliko povečal delež financiranja dolgotrajne oskrbe iz zasebnih virov, za 1,4 odstotne točke, kar pomeni, da se je v letu 2012 za prav toliko zmanjšal delež izdatkov za dolgotrajno oskrbo iz javnih virov. Sicer so osnovni nosilec financiranja dolgotrajne oskrbe skladi socialne varnosti (v letu 2012 so pokrivali malo več kot 50 % izdatkov za dolgotrajno oskrbo).

Izdatki za zdravstveni del dolgotrajne oskrbe predstavljajo večji delež v celotni strukturi izdatkov za dolgotrajno oskrbo
Razmerje med zdravstvenim in socialnim delom dolgotrajne oskrbe v strukturi izdatkov za dolgotrajno oskrbo po namenu je bilo v letu 2012 68 : 32. Glede na leto 2011 se je malo povečal strukturni delež za socialni del dolgotrajne oskrbe (za manj kot odstotno točko), ki vključuje storitve podporne oskrbe oziroma pomoč pri podpornih dnevnih opravilih (IADL storitve; kot npr. pomoč pri nakupovanju, pranju perila itn.), kar omogoča, da oseba živi samostojno v lastni hiši ali stanovanju. Zdravstveni del dolgotrajne oskrbe, ki vključuje medicinsko oskrbo ali zdravstveno nego ter storitve osebne oskrbe oziroma pomoč pri temeljnih dnevnih opravil (ADL storitve; kot npr. pomoč pri oblačenju, umivanju itn.), pa se izvaja v različnih institucijah, v okviru storitev dnevnega varstva in v okviru storitev na domu, kamor se štejejo tudi denarni prejemki. V letu 2012 je bilo v okviru zdravstvenega dela dolgotrajne oskrbe namenjenih največ izdatkov za izvajanje dolgotrajne oskrbe v institucijah (malo manj kot tri četrtine), nato na domu (več kot četrtina) in nazadnje v okviru storitev dnevnega varstva (manj kot odstotek).

Približno 78 % celotnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo gre različnim institucijam, ki nudijo tovrstne storitve
V strukturi celotnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo so bili deleži teh izdatkov po načinu izvajanja dolgotrajne oskrbe razporejeni v letu 2012 takole: največ izdatkov je bilo namenjenih za izvajanje te oskrbe v institucijah, in sicer 78,1 %, od tega največ v domovih za starejše (56,6 %), nato v različnih socialnih zavodih (15,7 %) in nazadnje v bolnišnicah (5,8 %). Preostali del izdatkov (21,9 %) je bil namenjen za zagotavljanje dolgotrajne oskrbe na domu, tj. oskrbe, ki jo nudijo predvsem izvajalci patronažne službe v okviru domov za starejše, izvajalci storitve pomoč na domu in družinski pomočniki.

V letu 2012 manj prejemnikov dolgotrajne oskrbe
V letu 2012 je bilo 1.670 prejemnikov dolgotrajne oskrbe manj kot v letu 2011, in sicer jih je bilo 59.125. Delež tistih, ki so prejemali storitve dolgotrajne oskrbe v institucijah, je bil približno enak deležu tistih, ki so te storitve prejemali na domu: prvih in drugih je bilo malo več kot tretjina (okoli 21.000). Sledili so prejemniki, ki so prejemali le denarne dodatke za poravnavanje različnih storitev v okviru dolgotrajne oskrbe; teh je bilo več kot četrtina (ali okrog 17.000). Sicer je dejansko število prejemnikov denarnih dodatkov v okviru dolgotrajne oskrbe bistveno večje (malo več kot 40.000 jih je), a se pri končnem številu prejemnikov upošteva pravilo dvojnega štetja; to pomeni, da se prejemnik, ki prejema hkrati storitev in denarni dodatek, šteje samo pri storitvi; če prejema dva denarna dodatka, se šteje samo pri enem itn.

 

 

Vir: SURS

Vir: SURS

 

Vir: SURS

 

 

Avtorica:  Anita Jacović

 

Vir: SURS