Pridite, pomagajte nam v medsebojni pomoči

V teh hudih časih, ko se je veliko družin znašlo na robu preživetja, je posebej težko starejšim, ki so se znašli v okoliščinah, ko potrebujejo vsakodnevno pomoč okolja. Otroci in vnuki, če jih imajo, so obremenjeni z lastnimi težavami. Zato je veliko bolj kot pred leti potrebno, da mi, starejši, pomagamo drug drugemu. Veliko nas je, ki to že delamo. Projekt medsebojne pomoči starejših Starejši za starejše uresničujemo že na 63 odstotkih slovenskega ozemlja. V devetih letih, odkar smo začeli s tem projektom, so naše prostovoljke in prostovoljci opravili več kot 450 tisoč obiskov pri vrstnikih, starejših od 69 let, in jim nudili ali pa organizirali pomoč ter v skoraj 100 tisoč primerih poskrbeli, da so dobili pomoč.

Prostovoljci skušajo najti vsakogar, ki potrebuje pomoč okolja, pa naj bo to član društva upokojencev ali ne. V lokalni skupnosti skušajo med seboj povezati tiste, ki so bodisi po službeni dolžnosti dolžni pomagati, in tiste, ki se s humanitarnim delom ukvarjajo zato, da bi si izboljšali svoje samopodobe. Pomagati poskušajo v vsem - od tega, da nekdo pride in pospravi vrt in obreže drevje pa do tega, da komu na ta ali oni način poskuša zagotoviti denarno pomoč, če je do nje upravičen. V večini krajev dobro sodelujemo tako s prostovoljci Rdečega križa kot s prostovoljci Karitas, s centri za socialno delo in s patronažnimi sestrami. V mnogih občinah so župani in svetniki veseli organizirane medsebojne pomoči starejših, podpirajo jo in pomagajo kriti stroške, ki nastajajo pri tem. Pred nedavnim nas je poklical župan Cerkna in lokalnemu društvu upokojencev ponudil pomoč, če se vključijo v projekt.

Trenutno dela v projektu 3.692 prostovoljk in prostovoljcev. V manjših krajih se starejši raje odločajo za prostovoljstvo, v večjih mestih pa nam prostovoljcev primanjkuje. Ljubljana je poseben problem, saj mesto za medsebojno pomoč starejših nima posebnega razumevanja, pa čeprav stroka projektu priznava pomembno vlogo v prizadevanjih za izboljšanje kakovosti življenja starejših.

V Ljubljani deluje 48 društev upokojencev, ki imajo najslabše razmere za delovanje v Sloveniji. In vendar prostovoljke in prostovoljci 16 društev v okviru projekta obiskujejo vse starejše, ki jih najdejo v svojem okolju, in jim skušajo pomagati, da bi lahko čim dlje ostali doma. Lani so opravili skoraj 4 tisoč obiskov in 900-krat posredovali s pomočjo. Prebivalci večjih mest nimajo tako razvite socialne mreže kot na podeželju, teže prosijo sosede za pomoč, vsi po vrsti pa se bojijo obremenjevati svoje otroke ali vnuke.

Vabimo vse, starejše in mlajše, ki niste brezbrižni do stisk ljudi okoli sebe, da se nam pridružite pri projektu. Posebej vabim Ljubljančane, ki živite v blokih, kjer se med seboj skorajda ne poznate; potrkajte na vrata soseda, ki težko hodi in ga le poredko vidite. Ponudite mu svojo pomoč. Stari ljudje ne potrebujejo veliko. Tu in tam kak nakup v trgovini, pa da jim kdo prinese pošto iz nabiralnika, da jih morda pospremi na sprehodu okoli bloka, da jim pokliče zdravnika in vpraša, kdaj lahko pridejo v ambulanto, da pokliče patronažno sestro, da jih obišče ..., da malo posedi z njimi in jim pokaže, da niso čisto zapuščeni in pozabljeni. Ugotovite, kaj potrebujejo in pokličite najbližje društvo upokojencev ali pa Slovensko filantropijo, kjer se zbirajo ljudje, ki bi želeli pomagati. Prosite jih, da organizirajo pomoč, vključite se tudi sami, ne bo vam žal.

Naši otroci in vnuki so vsak dan bolj obremenjeni. Tudi vsem nam se bliža čas, ko bomo potrebovali pomoč okolja. Če bo medsebojna pomoč postala del redne dejavnosti naših društev, se nam ne bo treba bati, da tedaj, ko bomo mi obnemogli, ne bi kdo prišel k nam in nam pomagal.                                                                                                                                                                                                                                            

Mateja Kožuh Novak