Zakaj je potrebna solidarnost med ljudmi?

Že vse leto dobivam ogorčena pisma upokojencev, ki lani in letos niso dobili regresa, češ, zakaj dobivajo regres tisti, ki niso delali polne delovne dobe, oni pa ne. Pogosto slišim krivične obtožbe, da tisti z nizkimi pokojninami sploh niso hoteli delati, da so bili pijanci. Tale in podobne ocene pa so zelo krivične, saj smo bili dvajset let priče prisilnim upokojitvam, da o invalidskih upokojitvah sploh ne govorim in res samo mimogrede - alkoholizem je socialna bolezen. Presenečena sem bila, ko sem v statistiki ZPIZ našla podatek, da je povprečen invalid vplačeval za pokojnino skoraj 30 let!
Najnižja pokojnina za polno delovno dobo je 435 evrov. Več kot 200 tisoč upokojencev ima nižje pokojnine od 600 evrov, od tega jih je vsaj 100 tisoč plačevalo polno pokojninsko dobo za pokojnino, ki se zdaj giblje od 435 do 600 evrov! Ti si vsekakor zaslužijo, da dobijo tudi v času hude finančne stiske države, v katero so nas pahnili domači in tuji pogoltneži, vsaj še regres, saj so kljub polni delovni dobi pristali na robu revščine. Za 160 tisoč preostalih upokojencev, ki imajo pokojnine nižje od 400 evrov, pa je regres samo majhen, a nujen obliž na rane, ki jim jih je prizadejala revščina, ne da bi bili sami kaj krivi za to.
Slišim, da nekateri, za katere vem, da imajo bodisi visoke plače ali visoke pokojnine, govorijo, da je s 400 evri mogoče preživeti. Vse, ki to trdijo, pozivam, naj si vzamejo pet minut časa, pogledajo svoje mesečne stroške in poskusijo izračunati, katere bi pokrili s 400 evri. Seveda bodo hitro odgovorili, da imajo vendar ljudje še druge dohodke, kmetje njive in posestva, drugi hiše in stanovanja. A žal ne enega ne drugega ni mogoče jesti. In še ena resnica je: čim manjšo pokojnino ima človek, tem večja je verjetnost, da nima nič drugega kot samo ta prihodek.
Solidarnost je v kapitalizmu veliko bolj potrebna kot v socializmu. Pred bankrotom, izgubo delovnega mesta, pred boleznijo v zdravstvenem sistemu, ki daje prednost tistim, ki lahko (do)plačajo, v zdajšnjem sistemu ni nihče varen, tudi ti ne, ki so danes bogati ali imajo dobre službe. Naše otroke smo dolžni obvarovati življenjskih katastrof. Zato: kdo jih bo naučil medsebojne solidarnosti, ki jim edina lahko pomaga pri preživetju, če jih tega ne bomo naučili mi, njihovi starši? Jo še poznamo?
Kot pri vseh zadevah, gre tudi pri medsebojni solidarnosti za zelo osebno noto. Če bom danes jaz solidaren s temi, ki so v stiski, je veliko večja verjetnost, da bodo drugi solidarni z menoj, če se bom v njej znašel tudi sam. Razmislite …          

Mateja Kožuh Novak