Ustavna odločba z grenkim priokusom

Za razumevanje problematike v zvezi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS je treba pojasniti, da je zakonodaja v naši državi posameznikom omogočala, da se prostovoljno vključijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vanj so se vključile predvsem brezposelne osebe in po letu 2008 je bilo teh zavarovancev preko 30.000. Njihovo število pa se je začelo bistveno zmanjševati, med drugim zaradi pokojninske reforme, uveljavljene z ZPIZ-2. Ta zakon je zaostril pogoje za upokojitev, hkrati pa uveljavil nov pojem »pokojninske dobe brez dokupa«, ki odločilno vpliva na izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri najnižji možni starosti. Zavarovanec (moški in ženska) lahko pridobi pravico do starostne pokojnine, ko dopolni 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa. V prehodnem obdobju moški pridobi pravico pri dopolnjeni nižji starosti, ženska pa pri nižji starosti in nižji pokojninski dobi brez dokupa in se zanjo prehodno obdobje konča z 31. 12. 2018.

Zakonska opredelitev pojma »pokojninske dobe brez dokupa« obsega obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. S takšno definicijo je zakonodajalec pomembno zožil vrsto obdobij, ki vplivajo na izpolnitev pogojev za pravico do starostne pokojnine, še zlasti se to odraža glede obdobja prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki se je po ZPIZ-1 štelo v »delovno dobo«, po ZPIZ-2 pa se ne šteje v »pokojninsko dobo brez dokupa«, čeprav tudi to obdobje šteje kot zavarovalna doba. S tako opredelitvijo je bila mnogim zavarovancem časovno odmaknjena možnost upokojitve, nekaterim celo za več let ali celo desetletje, odvisno od dolžine prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Takšna ureditev je bila v javnosti deležna številnih kritik in polemik. Na Ustavno sodišče RS so bile vložene tudi pobude in predlogi za oceno ustavnosti zakonske ureditve. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije in Sindikat delavcev trgovine Slovenije sta sporni zakonski ureditvi med drugim očitala neskladje z načelom varstva zaupanja v pravo, opredeljeno v ustavi, kolikor se nanaša na obravnavo te dobe, dopolnjene do 31. 12. 2012, torej v času veljavnosti prejšnjih predpisov. Sindikati so poudarjali, da naj bi takšna ureditev ogrožala pravice delavcev, ki so zaradi stečaja delodajalcev postali brezposelni, po poteku prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti pa so se, da bi si še naprej zagotavljali zavarovalno dobo, prostovoljno vključili v obvezno zavarovanje. Vanj so se vključili tudi tisti brezposelni delavci, ki so se uspeli zaposliti le za krajši čas. Sindikata nista nasprotovala omenjeni ureditvi, kolikor zadeva njun učinek za naprej. Vztrajala pa sta, da bi se doba, dopolnjena s prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje do uveljavitve ZPIZ-2 morala obravnavati po pogojih, veljavnih v času njenega pridobivanja.

Ustavno sodišče je o predlogih in pobudah odločilo tri leta po uveljavitvi nove zakonske ureditve. Odločitev je sprejelo 21. 4. 2016 in je objavljena v Uradnem listu št. 35. Odločba obsega kar 40 točk in je namenjena utemeljevanju odločitve, da novi pogoji za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine niso v neskladju z ustavo. Pri tem je ustavno sodišče poudarjalo tudi vlogo zakonodajalca, ki jo mora izpolnjevati v zvezi z družbeno ekonomskimi spremembami, in cilje, ki jih je zasledovalo z reformo ZPIZ-2.

Odločbo Ustavnega sodišča RS je potrebno spoštovati, četudi z njo nismo vsi zadovoljni, mnogi pa so prizadeti in razočarani.