Upanje in zaupanje

Ko sem sprejela kandidaturo za podpredsednico, sem se krepko zavedala, da je to odgovorno delo, ki ga mora človek sprejeti z glavo in s srcem. Vem, da smo to zaprisegli pri sebi vsi trije, ki sestavljamo vodstvo ZDUS-a.

 

Začeti in končati moramo vedno pri socialnih vprašanjih in zdravju naših ljudi, saj smo žal generacija, obremenjena z nezaposlenimi otroki, vnuki, in za nas zmanjkuje vsega, pa naj živimo še tako skromno. Pogosto se sprašujemo, zakaj ima država tako mačehovski odnos do nas. Smo edina skupina v družbi, ki ji že leta selekcionira regres, pokojnine iz znanih razlogov in omejitev po ZUJF-u že 6 let realno padajo kljub gospodarski rasti in letos je bil žal konkreten odgovor: denar je, toda pokojnin ne bomo usklajevali. Vsaka država je socialna, demokratična in bogata toliko, kolikor je zagotovljeno kakovostno življenje najranljivejše, upokojene generacije.

 

Vedeti hočemo, koliko je država v teh letih prihranila na račun varčevanja pri upokojencih in kam je šel denar. Pokojnina je naša ustavna pravica! Znano je, kako visoke regrese so si izplačevali (o plačah ne bomo govorili) v državnih podjetjih, ki smo jih in jih še plačujemo z našimi dajatvami, jih dokapitaliziramo, prodajamo pod ceno … Prav zato še enkrat poudarjam, da si bomo prizadevali za uskladitev pokojnin, regresa za vse, za iskanje in uvajanje programov za izboljšanje položaja starejših, obveščanje javnosti o potrebah starejših, izobraževanje, iskanje sredstev za delovanje naših prostovoljcev, za dolgotrajno oskrbo in zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Strnimo naše vrste, okrepimo sodelovanje vodstva ZDUS-a s PZDU-ji in z vsemi društvi upokojencev, ne glede na število članov in lokacijsko oddaljenost. Ničesar ne smemo prepustiti naključju, le odkrite medsebojne povezave bodo zagotovile dolgoročnejši uspeh, saj smo največja nevladna organizacija. Naša največja odgovornost je skrb za naše člane in za človeka vredne pokojnine. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi glede na sedanje in prihajajoče število upokojencev vlada še naprej zniževala pokojnine, saj bomo mlajše generacije težko prepričali, kako pomembna je solidarnost. Starostna meja se zvišuje, vsi se zavedamo, da aktivno in zdravo staranje pomeni zniževanje stroškov iz podhranjene državne malhe.

 

Tudi za nas starejše velja: zdrav duh v zdravem telesu! Še posebej želimo pomagati bolnim in onemoglim, ki niso zajeti v naš pomemben prostovoljski projekt Starejši za starejše. Naša kontinuirana naloga je povezovanje z vsemi ministrstvi, ki imajo obveznosti in pristojnosti do starejših. Sklad vzajemne samopomoči je še kako pomemben, saj so se zmanjšale socialne pravice z naslova posmrtnin na minimum, zato moramo zagotoviti, da bodo predsedniki in poverjeniki v društvih upokojencev obrazložili dobro stran sklada našim članom.

 

Zanima nas, zakaj se je znižalo število članov. Kje je vzrok? Veseli bomo vaših pripomb, pojasnil in opozoril. Vemo, da za marsikaterega upokojenca 10 evrov članarine pomeni velik strošek. Verjetno se sprašujete, kaj delamo v Ljubljani, da se pokojnine ne uskladijo, da nimamo vsi regresa, da nam grozi razpad javnega zdravstva, da so cene v domovih čedalje višje, da so »upokojenska« stanovanja zanemarjena, da ni urejene dolgotrajne oskrbe, da so varovana stanovanja marsikje predraga, da nimamo urada za starejše, da se pod ceno prodaja nekoč naše skupno premoženje. Ogromno truda je v vse to vložilo prejšnje vodstvo, marsikje smo na pol poti. Naša stalnica bosta vedno in povsod skrb in odgovornost za naše člane. Racionalizirali bomo delo, dali poudarek strokovnosti, odgovornosti in sodelovanju ter vse, kar obljubljamo, tudi naredili.

 

Pred nami je Festival za tretje življenjsko obdobje, kjer se bomo srečevali, kjer bodo naši člani pokazali, kaj znajo. Ponosni bodimo nanje, nagradimo jih z obiskom!

 

Vera Pečnik