Srečno 2013!

Tudi vam vsako leto mine hitreje? Včasih se mi zdi, kot da se zemlja vrti hitreje. Ko pomislim, da se spet poslavlja leto, se mi zdi, da je lanski december že daleč za menoj. Ali se sploh domislim, kaj smo takrat sanjali, česa smo se nadejali? Govorili smo, da bo letos slabše, kot je bilo lani, verjeli pa nismo. Nadejali smo se, da bo kmalu konec more, ki je ni nihče pričakoval, da bodo delavci spet zaposleni, da se bo politika spet odmaknila od ljudi, da bo konec zamrzovanja pokojnin, da bomo spet živeli zadovoljni drug ob drugem in drug z drugim, brez zavisti in sovraštva, da si bomo oddahnili od netenja sovraštva med ljudmi, tega orodja bogatih za obvladovanje revnih.

Žal more še ni konec. Konec leta 2012 prinaša strah in jezo in zaskrbljenost. Zdi se nam, da luč v predoru ugaša, da se bo naš svet sesul, zdi se nam, da se nam v obraz smejijo škodoželjne maske, ki prinašajo lakoto in mraz, sovraštvo in privoščljivost; strah nas je, ali bo sploh kdo ob nas, ko bomo umirali, kako bodo živeli naši otroci in vnuki.

Pa vendar, narava nam je podarila nekaj, kar nam pomaga živeti in preživeti – upanje. Prazniki, ki so pred nami, naj bi bili prazniki miru, prijateljstva in sreče. Poskusimo mi, ki smo se rodili v času, ko so nas tujci spet pripravili, da je brat pobijal brata za tuje koristi, ki smo se 45 let trudili graditi družbo zaupanja, medsebojnega spoštovanja in strpnosti, ki smo sledili navodilom starih modrecev in bili pripravljeni deliti med seboj – potrudimo se otrokom in vnukom vzbuditi upanje, da bo spet prišel čas, ko bo sosed mislil na soseda, ko bomo znali deliti med seboj tako, da ne bo nihče lačen, da bo v vsaki hiši toplo, da bomo znali premagati sovraštvo, h kateremu nas napeljujejo tisti, ki niso pripravljeni deliti z drugimi, da se bomo vsi ljudje dobre volje brez človeških žrtev, le z močjo, ki nam jo daje poštenje, z občutkom za medsebojno sožitje, z znanje in zavestjo, da lahko vsak posameznik preživi le, če pomagamo drug drugemu, uprli grabežljivosti in pohlepu, ki dvajset let uničuje slovensko družbo. Pred 2000 leti je Jezus, upornik proti tujcem in domačim pijavkam, dvignil oljčno vejico miru, pred 65 leti so komunisti z rdečo zvezdo upanja v pravičnost, enakost in medsebojno delitev dobrin skušali slediti poti starih modrecev – naučimo vnuke, da sta bila oba upora le iskanje poti k pravičnejši družbi. Povejmo jim, da jo lahko poiščejo tudi oni, če pokopljejo sovraštvo, ki jim ga vsiljujejo sodobne pijavke, če se bodo naučili spoštovati drug drugega in drug drugemu pomagati, če bodo sledili besedam našega velikega poeta: 

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!

Mateja Kožuh Novak