Služba vlade Republike Slovenije je decembra 2016 pripravila dokument z naslovom Vizija Slovenije in nam ga ponudila v razmislek. V uvodu je zapisano: »V sozvočju z okoljem in časom smo našli ravnovesje kakovostnega življenja. S pomočjo učenja se uspešno soočamo z največjimi izzivi. Smo inovativni, ideje spreminjamo v dejanja. Z zaupanjem ustvarjamo dobre odnose ter gradimo solidarno in strpno družbo. Slovenijo samozavestno odpiramo partnerjem, pripravljenim na sodelovanje. Ponosni bogatimo globalno mrežo s svojo kulturno edinstvenostjo. Služba vlade ugotavlja, da z učenjem za in skozi vse življenje predstavljamo edinstven razvojni model v svetu. Inovativna slovenska družba bo kos izzivom, kot so starajoče se prebivalstvo, neenakost in revščina, in bo ustvarila tako razumevajoče življenjsko okolje, da se uspešni posamezniki in podjetja odločajo za prihod v Slovenijo. Zaupali bomo v javne ustanove in med seboj, spoštovali bomo družbene vrednote, kot so solidarnost, varnost, strpnost, medsebojno sodelovanje in mir. Slovenci bomo leta 2050 srečni ljudje, ker bomo živeli kakovostno bolje in dlje, saj bomo ravno ljudje največje bogastvo Slovenije. Glas, ugled in prepoznavnost naše države so veliko večji od njene velikosti. Uspelo nam bo, ker smo drzni, samoiniciativni in odgovorni.«
Vse zapisano je tako lepo in spodbudno, da preprosto ne more biti res. Življenje nas uči, da si moramo vedno načrtovati prihodnost na meji dosegljivega in potem iskati poti, kako te cilje doseči. Pri tem moramo izhajati iz realnih osnov. Vedeti moramo, kaj so naše danosti, ki jih moramo v čim večji meri izkoristiti, in katere so ovire, ki bodo preprečevale hitrejše doseganje ciljev. Moramo se zavedati, da bo ovir več kot ugodnosti, saj poleg ljudi lahko računamo le še na dobro geografsko lego Slovenije, nekaj tradicionalno uspešnih dejavnosti, dobre raziskovalne ustanove in neokrnjeno naravo. Vedeti moramo, da na poti k cilju ne bomo sami. Z nami bodo tekmovali večji in močnejši tekmeci in tudi na pošteno igro vseh udeležencev se ni zanašati. Poglejmo v bližnjo preteklost, ko smo se hvalili, kako uspešno se znamo dogovarjati s sosedi npr. o jeziku in vinu, in spoznali, da smo tudi v na videz dobrih odnosih na koncu vedno razočarani. Res je, da so ljudje naše največje bogastvo in da bo znanje naše najučinkovitejše orodje. Toda gradivo omenja, da se naglo staramo in da bo treba najti vse vzvode, da bodo mladi ustvarjalni doma in v svetu, a vedno povezani z domovino in v njeno korist. Zgodovina nas uči, da so slovenski znanstveniki in izumitelji svetu dali velika odkritja od fizike do astronavtike, rezultate pa so izkoristili ekonomsko močnejši narodi, ker mi teh dosežkov nismo znali ali zmogli uveljavljati. Na tekmo se bomo morali bolje pripraviti, za zmago pa bosta potrebni še odlična taktika in sreča, ki spremlja pogumne. Da bomo leta 2050 Slovenci srečni ljudje? Kaj potrebuje človek, da je srečen?
Ko je mlad, je dovolj, da je upoštevan, preskrbljen, ljubljen in zaljubljen. Ko ima družino, je srečen, če lahko v njej živi brez vsakodnevnih finančnih težav, problemov z bivanjem, s prehrano, z izobraževanjem, delom, s kvalitetnim preživljanjem prostega časa Slovenija ima vizijo? in če živi v svobodi, ko lahko vsak trenutek gre kamor koli, ter če za vse težave obstaja kvalitetna in dosegljiva rešitev. Ko je v zrelih letih, je srečen, če je dosegel svoj cilj, da ni v breme bližnjim in družbi ter je še vedno kar najbolj aktiven.
Dokler bodo mladi študirali zato, ker nimajo druge izbire in zaposlitve, dokler bodo mladi odlagali družinsko življenje zato, ker ne zaslužijo dovolj za normalno preživetje, dokler bodo obstajale človeka nevredne prekarne zaposlitve, dokler bo tretjina upokojencev ob redni starostni upokojitvi živela pod pragom revščine, toliko časa Slovenci ne bomo srečni ljudje, ki spoštujejo javne ustanove in radi plačujejo davke.
Zato bo poleg pravljičnih zapisov čim prej treba poiskati pravo pot za to, da ne bomo izgubili še tistega, kar je dosegljivo. Če hočemo doseči realen cilj, ga moramo najprej pravilno določiti. Najti moramo dokazljive rešitve in dovolj somišljenikov za zahtevno preobrazbo ter se zavedati težav in odpovedi na poti do cilja. Vlada se mora zavedati, da pot ne bo posuta s cvetjem in da bo marsikateri ukrep ogrozil njeno ponovno izvolitev. Najprej se moramo naučiti upravljati državo. Prioritetna naloga mora biti sprememba volilne zakonodaje, da bo civilna družba enakovreden partner političnim strankam. Uprimo se neoliberalistom, ki si kopičijo denar in prilaščajo državne funkcije.
Prav je, da se že danes pogovarjamo, kam bi zares radi prišli v naslednjih desetletjih. Toda bodimo realni in čim prej stopimo dosegljivemu cilju naproti. Če smo Slovenci sposobni in modri ljudje, in verjamem, da smo, bomo to pot znali poiskati in se je s pravimi vodji tudi držati. Pisanje nerealnih in utopičnih vizij je samo zapravljanje davkoplačevalskega denarja in odvračanje Slovencev od nujno potrebne akcije za korenite spremembe v političnem življenju države.
Boris Janez Bregant
