Predsednik ZDUS Janez Sušnik o aktualnih razmerah v organizaciji. (Uvodnik lahko preberete tudi v spletni izdaji aprilske številke ZDUSPlus)

Le kdo bi še pred dobrim mesecem dni upal razmišljati, da bo svetovna pandemija koronavirusa tako ohromila naše aktivnosti. Bili smo sredi priprav na naše druge Dneve medgeneracijskega sožitja, ki so bili predvideni od 19. do 21. maja in tudi naš nadomestni termin pod tako strogimi ukrepi postaja vse bolj vprašljiv. Ne le Slovenija. Ves svet je zastal. Ustavila so se živahna druženja v društvenih prostorih, zastalo je družabno življenje v Domovih za starejše in prav grozljivo je, da virus pustoši prav med starejšo populacijo prebivalstva. Ves čas, odkar smo tudi na ZDUS sprejeli in začeli v praksi spoštovati vladno uredbo o omejenem druženju in gibanju po razglasitvi epidemije, razmišljam o vseh načrtovanih projektih in programih, ki se zdaj odmikajo v negotovo prihodnost. Tudi naše, sicer živahno delo na sedežu Zveze, je zastalo. Delo od doma seveda lahko opravljamo prav vsi, vendar so socialni stiki nekaj povsem drugega, kot pa tipkati na tipkovnici in bolščati v dvignjen ekran. Vlada nam napoveduje drastičen padec bruto družbenega proizvoda, v Bruslju pa o tem govorijo za vse članice EU. Svet, ko se bo znova začel vrteti, od te katastrofe še dolgo ne bo mogel povsem okrevati in zelo dolgo ne bo spet tak, kakršnega smo poznali pred pandemijo.

Ob zadnjem solidarnostnem t. i. »kriznem dodatku« v vrednosti 65 mio EUR smo v ZDUS napeli vse sile in ne sme biti nikdar pozabljen, kot tudi ne dodatno usklajevanje pokojnin. Vsi vemo, kako je bilo z zadrževanjem izplačil pokojnin nekaj let nazaj, kot tudi to, da dajemo danes zanje najmanjši odstotek BDP v zgodovini samostojne Slovenije. Žal, smo ugoden trenutek za popravo zamudili v preteklih letih, ko je bila finančna zmožnost fiskusa mnogo boljša in smo bili mnenja, da moramo najbolj varčevati pri izdatkih! Pri tem pa smo zanemarili dejstvo, da pokojnine niso zgolj izdatek javnih financ, saj se večina njih vrne v državno blagajno skozi prizmo potrošnje in posledično višjih prilivov v proračun ter višjega BDP-ja. Prav pri prejemnikih nizkih pokojnin pa se vse meče v isti koš. Analizo bi lahko naredil ZPIZ, ki ima dovolj podatkov, le politične volje je premalo, da bi se to storilo. Take analize bi tudi pokazale, kdo vse dobiva višje pokojnine in nima dokazil o plačanih prispevkih!? Skrajni čas bi bil, da se podrobneje prouči, kdo je prejemnik vseh teh t. i. nižjih prejemkov in kje so osnove za njihova izplačila. Sprašujem se, kako je mogoče, da ima nekdo na podlagi polne zaposlitve in delovne dobe tako nizko pokojnino (600 EUR)!? Kaj je temu vzrok? Nižja zavarovalna doba ali druge anomalije pri izračunih. Recimo, pogosto izogibanje obveznosti plačevanja zdravstvenega in pokojninsko invalidskega zavarovanja? Temeljito opravljena analiza strukture takih prejemnikov bi bila seveda najboljša osnova za nadaljnje razprave o položaju upokojenske generacije. Naj nadaljujem s trenutnimi razmerami!

Strokovnjaki govorijo, da moramo ohranjati socialne stike! Kako, če pa so druženja strogo prepovedana? Starejši so bili že pred izbruhom Covid 19 potisnjeni na stranski tir, kakršnega koli odločanja o svoji prihodnosti ali morebitnem izboljšanju razmer v Domovih starejših, zato ne čudi preveč, da je tudi naš slogan »O starejših nič, brez starejših« ostal zgolj še en pamflet, ki so ga mnogi odločevalci sprejeli s figo v žepu.

Ja, spominjam se devetdesetih let, ko smo v veliko firmah uspeli v zares zaostrenih razmerah obdržati večino delovnih mest. Danes pa berem, poslušam in spremljam na televiziji, kako nekateri delodajalci ta krizni čas, čas, ki je zarezal globoke eksistencialne  brazde, ne le v družine posameznikov temveč tudi v celotno slovensko družbo, izkoriščajo za reševanje svojega ekonomskega položaja, svoje eksistence, z odpuščanjem in krčenjem števila  zaposlenih. Nezaslišano, v kako brezobzirnih časih smo se znašli. Vsi, brez izjeme!

Če analitično pogledam dober mesec nazaj v ukrepe, ki jih je sprejela trenutna vlada, lahko le ugotovim, da ima trenutno vodstvo slovenske politike zadosten motiv, da priskoči na pomoč vsem, še posebej gospodarstvu, kajti edino to bi bilo modro, da se čimprej poberemo iz krize, saj motorji tečejo nemoteno, le v prostem teku smo, ker so se trgi zaprli in to tržno nišo bodo znali izkoristiti le najprodornejši z novimi produkti. Ostali smo doma in vsaj tam, v okviru svojih družin, življenje teče nemoteno dalje. Kolikor toliko, seveda! Nas pa vse, celotno družbo straši praznina, ki se razprostira naokoli, če stopimo na prosto prek domačega praga in se ozremo po vaških trgih ali mestnih ulicah. Žive duše ni nikjer!

Tudi naše prostovoljke, ki se pod taktirko neutrudne Rožce od Lendave do Pirana in od Rateč do Metlike še vedno nesebično razdajajo in pomagajo pomoči potrebnim, so končno dobile zaščitna sredstva. Nekaj so jih dobile po svoji iznajdljivosti, nekaj pa jih bodo sešile same, saj smo od Škofjeloške Odeje dobili donacijo, material, za izdelavo zaščitnih mask, kar si boste lahko podrobneje prebrali v tokratni številki revije ZDUSPlus. Veseli me še, da so se na pobudo našega odgovornega urednika začeli odzivati tudi člani Strokovnega sveta ZDUS in pošiljajo prispevke, ki so plod njihovega razmišljanja in njihovega dolgoletnega poznavalskega dela na različnih ravneh gospodarskega in kulturnega življenja. Hvala vsem, ki ste, ali pa še boste pripravljeni deliti svoje bogato znanje z bralci naše revije.

Te dni nas je razžalostila (v že tako žalostnem in turobnem vzdušju) vest, da je umrl nekdanji predsednik PZDU Dolenjske in Bele krajine, Jože Jazbec. Bil je izjemen človek in čeprav se morda včasih nisva povsem strinjala v nekaterih pogledih, sva bila in ostala prijatelja. Če je imel prav on, sem popustil jaz, če pa jaz, je popustil on. Nikoli pa ni bilo med nama zamer, saj sva oba vedela, da delava za dobro celotne upokojenske srenje. Tudi po umiku s funkcije predsednika PZDU je še ostal aktiven na ravni pokrajine in čas bo pokazal, kako globoka vrzel bo nastala pri nadaljnjem delu, pri iskanju tistih »bližnjic,« ki jih je poznal le Jože.