Medsebojno pomoč

Kot kaže, nam leto 2014 še ne bo prineslo olajšanja. Tako slišimo, da si bo morala država spet sposoditi denar za poplačilo rednih obveznosti, da sankcije še niso zadele vseh tistih, ki posegajo v javna sredstva, da številni uradniki po ministrstvih ne znajo uradom EU napisati takega predloga uporabe sredstev, namenjenih Sloveniji, da bi lahko delali številni podjetniki in nevladne organizacije. V koalicijski pogodbi spet napovedujejo poseg v del pokojnin, prihaja davek na nepremičnine, energetska izkaznica, načrtno uničevanje javnega zdravstva vsak dan bolj zmanjšuje možnosti za kakovostno in pravočasno zdravstveno oskrbo …
Veliko družin se sooča z resno stisko. Stiska mladih tudi povečuje stisko staršev in starih staršev, saj mnogi nimajo dovolj velike pokojnine za osnovno preživetje, kaj šele, da bi lahko bistveno pomagali mladim družinam. Pritisk mnogih, ki iščejo zaslužek, na starejše je čedalje večji, postajamo oblegana tržna niša najrazličnejših poslovnih idej od snažilk do univerzitetnih profesorjev.
Iz domov za starejše se vračajo v domače okolje številni starostniki, ki nimajo dovolj sredstev za oskrbo v njih, mnogi pa si oskrbe na domu kljub sofinanciranju občin ne morejo privoščiti, pa tudi otroci jim ne morejo izdatno pomagati. Naše prostovoljke in prostovoljci skušajo poiskati vse, ki so se vrnili domov, saj mnogi niso sposobni skrbeti zase, in pomagajo pri skrbi za kakovost preživetja v zadnjih letih življenja brez strokovne pomoči.
Bomo znali pomagati drug drugemu, da bomo dočakali boljše čase? Se bomo znali, preizkušeni in izkušeni po dolgih letih vsakovrstnih izzivov in šokov, upreti novodobni miselnosti, ki jo naši mladini vsiljujejo protagonisti domačega in tujega kapitala, da naj vsak skrbi zase, pa čeprav zato sosedu crkne krava? Bo stiska sosede povezala ali pa bodo vrata stanovanj in hiš ostajala še bolj zaprta, kot so bila doslej?
Tri tisoč prostovoljk in prostovoljcev v projektu Starejši za starejše je lani obiskalo skoraj 60 tisoč vrstnikov - v povprečju vsakogar dvakrat - in organiziralo ter nudilo pomoč v več kot 28 tisoč primerih. Žal pomoč humanitarnih organizacij ne doseže vseh starejših, potrebnih pomoči. Slabo so pokrita zlasti večja mesta, kjer so ljudje med seboj bolj odtujeni kot na podeželju in kjer je med starejšimi manj pripravljenosti za medsebojno pomoč, čeprav to bolj potrebujejo kot na podeželju.
Pred skoraj dvema desetletjema smo na Ptuju začeli širiti idejo medsebojne pomoči na vse starejše v okoljih, kjer delujejo društva upokojencev. Takrat je Marjan v bloku, kjer je stanoval, našel prazno sobico, jo s prijatelji očistil in opremil ter na tedenska srečanja povabil vse starejše iz bloka. Na prvem srečanju so se dogovorili, da bo edina tema, o kateri se ne bodo pogovarjali, medsebojni prepiri v bloku. Iz teh srečanj se je razvila medsebojna pomoč, obiski prijateljev, ko so se znašli v bolnišnici, skrb za tiste, ki se nekaj dni niso pojavili pred blokom. Marjan je bil medicinski tehnik v pokoju, nobenega znanja o vodenju skupin kaj šele o interviziji in superviziji ni imel, imel pa je občutek za sočloveka in je svoje baterije polnil s tem, da je pomagal soljudem.
Po skoraj dveh desetletjih skupina še vedno deluje, čeprav v njej že zdavnaj ni več vseh ljudi, ki so se prvič sestali tistega davnega dne leta 1996.
Vabimo vse, ki ste v velikih blokih osamljeni, da najdete prostor v njih, kjer se boste lahko starejši srečevali in si drug drugemu pomagali. Tako bo laže živeti tistim, ki potrebujejo pomoč sosedov, kot tudi tistim, ki boste nudili pomoč. Saj veste, nihče ne ve, kdaj bo sam potreboval pomoč.

Mateja Kožuh Novak