Medsebojna pomoč starejših

Ko želimo motivirati funkcionarje naših društev, da bi našli prostovoljke in prostovoljce, ki bi skušali najti bolne in onemogle, in jim poiskali pomoč, naletimo na vrsto pomislekov. Najpogostejši je, da že obiskujejo bolne in onemogle člane v domovih, predvsem ob rojstnih dneh in praznikih. Bolezen ne izbira praznikov, ko si tudi otroci vzamejo več časa za starše. Ure, ko svojcev ni doma, so dolge, vsak obisk jih skrajša. Razbitje dnevne rutine in vsaj za urico, dve olajšati življenje svojcem, neformalnim negovalcem, je tudi zelo pomembno. V naša društva, kjer se vedno najdejo tisti, ki so si vzeli za življenjsko poslanstvo pomagati bolnim in onemoglim vrstnikom, je vključenih le polovica upokojencev. Društva, ki obiskujejo tudi tiste, ki niso včlanjeni, opravljajo poslanstvo naše zveze, katere osnovno načelo je skrbeti za kakovost življenja vrstnikov in se boriti za pravice starejših. Pogost ugovor funkcionarjev društev je, da je v njihovi občini to urejeno, 'saj ima ta zaposlenih 5 žensk, ki pomagajo bolnim in onemoglim'. Je res? Kdo v občini sistematično obiskuje vsakega starejšega, da bi našel tiste, ki ne znajo, ne morejo, nočejo prositi za pomoč? Socialne delavke nam v svoji nemoči ob najbolj zapuščenih in zanemarjenih pogosto pravijo 'pustite jih živeti, kot hočejo'. Res tako hočejo ali so le obupali nad človeško družbo, se zaprli v lupino, da jih brezbrižnost in sovražnost do drugač- nosti ne bi vsak dan prizadevali? Dolgoletne izkušnje naših prostovoljk in prostovoljcev so drugačne. Najbolj potrebni pomoči so najbolj skriti, pogosto strokovne službe vedo zanje, a ker se ne znajo povezovati, ne naredijo nič. Ena pomembnih nalog naših prostovoljk in prostovoljcev je pripeljati strokovne službe do pomoči potrebnih, tako da jih obveščajo, pozivajo, zahtevajo, tudi preko medijev, če ne gre drugače. V urejeni družbi ne sme biti nihče izključen, do osnovnih dobrin mora priti vsak. Te dni me je presenetil nov argument. „V naši občini ni starejših, ki bi živeli sami. Vsi živijo v okviru svojih družin, v družine se pa ne smemo vtikati,“ mi je dejal eden od funkcionarjev društev iz pokrajine, kjer največ starejših živi samih, ker so otroci odšli s trebuhom za kruhom. Nasilja nad bolnimi in onemoglimi je veliko, največ v družini, ker za največ bolnih skrbijo domači. Sovraštvo med generacijami rojevajo stiske, veliko je preobremenjenih neformalnih negovalcev. Starejši se čutimo krive, če se otroci znašajo nad nami, radi jih imamo, sram nas je ob njihovem početju, skušamo razumeti njihove stiske in potrpimo. Bolj ko so mladi obremenjeni, več je nasilja nad starejšimi. Kdo naj jim pomaga? Izkušnje nam kažejo, da ima večina otrok rada svoje starše in da lahko že preprost obisk ali pogovor spremeni njihovo obnašanje, jih naredi bolj ob- čutljive za stiske svojih staršev. Obisk vrstnikov, sosedov zelo pomaga starejšim, ki so žrtve nasilja ali zanemarjanja. Življenje jim olajša že to, da se lahko komu potožijo, čeprav prepogosto prosijo obiskovalca, naj o stiskah, ki jih doživljajo, ne povedo nikomur. Vsakdo, ki meni, da je obiskovanje vrstnikov bolnih in onemoglih vdiranje v zasebnost družine, naj se skuša vživeti v vlogo bolnega in slabo mobilnega človeka, ki je na milost in nemilost prepuščen drugim. Ali si res ne zasluži nekoga, ki bi mu pomagal s tako preprosto pomočjo, kot je obisk, in z drobnimi pomočmi v vsakdanu, za katere tako težko prosimo svoje otroke in vnuke, ker se bojimo, da nas bodo zavrnili?