Kam je poniknil čut za sočloveka?

Te dni mi je bralec Vzajemnosti pisal, naj v časopisu pojasnim, zakaj se ZDUS zavzema za delitev regresa v letu 2015 samo tistim upokojencem, ki imajo manj kot tisoč evrov pokojnine. Človeka vedno znova preseneti, kako zlahka bogata manjšina uveljavlja temeljni princip kapitalizma, da imajo pravico do delitve dobička le tisti, ki to znajo in so dovolj drzni; ni pa pomembno, kako so do tega prišli in bolj ko obirajo večino in stiskajo tiste, ki ne znajo, ne morejo ali nočejo krasti manj spretnim, bolj so občudovani v medijih. 

Znan pojav, ko zatirani v svoji stiski pomagajo zatiralcem zatirati bolj revne od sebe, se znova uveljavlja.

Pokojnine so seveda zaslužena pravica, določena z ustavo. Res pa je, da z vplačili s polno delovno dobo posameznik ne pokrije izplačila pokojnine dlje kot za eno desetletje. Zato je v zdajšnjem brutalnem kapitalizmu pokojninski sistem ogrožen, osnovna podmena tistih, ki so se zavedali, da bo naraščanje števila starejših zahtevalo prilagoditve zdajšnjega sistema, pa je bila, da bodo vsi delovno sposobni ljudje tudi zaposleni in da bodo rasli njihovi osebni dohodki. Žal pa smo se vsi dobronamerni ljudje ušteli; leta 2004 so naši kapitalu podložni politiki delodajalcem za polovico znižali prispevek za pokojnine, ti pa so podlegli pohlepu, uničevali podjetja, zniževali delavske plače in odpuščali delavce, na silo upokojevali starejše delavce, z vsem tem pa siromašili pokojninsko blagajno. Pokojninska reforma je prinesla nižje pokojnine na novo upokojenim delavcem, recesija pa je ustavila usklajevanje pokojnin s plačami. Rezultat vsega tega je, da ima polovica upokojencev nižjo pokojnino od 550 evrov, med njimi so tudi delavci s polno delovno dobo. Vsi, ki imajo pokojnino, manjšo od 600 evrov in nimajo drugih dohodkov ter živijo sami, so se znašli na robu revščine. Največje tveganje revščine v Sloveniji pa je značilno za ženske, starejše od 65 let, ki živijo same.

Prav neverjetno je, kako hitro smo sprejeli logiko, ki nam jo vsiljuje prebrisana manjšina novih lastnikov kapitala, da so vsi, ki imajo nizke prejemke ali pa jih sploh nimajo, leni in nesposobni. Tudi med našim članstvom se tako mnenje širi. Mnogi preprosto pozabljajo, da podjetniki načrtno uničujejo podjetja in odpuščajo delavce, da je varstvo pri delu na psu, zato narašča število bolniških dopustov in invalidov, da so bili mnogi delavci predčasno upokojeni proti svoji volji in da mnogim kroničnim bolnikom in invalidom bolezen ne piše na čelu.

Kar srh me spreleti, ko poslušam izjave izobraženih ljudi, ki so bili na vodilnih položajih v socializmu, ko vpijejo, da tisti, ki niso nikoli delali ali so bili predčasno upokojeni, ne bi smeli dobiti regresa. Srce me boli, ko poslušam upokojence s polno pokojnino, ki je manjša od 500 evrov, da njihovi predčasno upokojeni vrstniki ne smejo dobiti polnega regresa. Kam je izginila solidarnost in človečnost teh ljudi? Res je, regres ni socialna dajatev, a v času, ko se je 60 odstotkov upokojencev znašlo na robu revščine, za veliko večino teh ljudi pomeni vsaj delno rešitev njihovih stisk (nakup kurjave, popravilo zob, pomoč brezposelnim otrokom in študentom, nakup hladilnika,..). Upokojencev z višjimi pokojninami od tisoč evrov nas je devet odstotkov. Že zdaj je bila višina regresa različna, nižja za tiste z višjo pokojnino. S povečanjem števila dobitnikov regresa je bilo nujno določiti nove razrede. Upokojenci s pokojnino, višjo od tisoč evrov, bi tako dobili 20 ali 30 evrov regresa.

Pa ali res ne moremo enkrat na leto prostovoljno prepustiti 30 evrov vrstnikom, ki so se znašli v stiski?

Mateja Kožuh Novak