Kako se bo razvijal ZDUS?

Osemletni mandat sedanjega vodstva ZDUS-a se zaključuje. Prav tako se menjajo generacije funkcionarjev v 6 pokrajinskih zvezah in marsikaterem društvu. Na vseh ravneh se pogovarjamo o novih kandidatih za funkcije. Ob tarnanju predsednikov društev, kako težko je dobiti naslednike, sem pomislila na dolgo življenje naše zveze. Najbrž je bilo vedno težko dobiti nove prostovoljce, a nekako je vedno uspelo. Kljub temu, da nam pada število članstva, število društev narašča, torej tudi zanimanje za vodstvena mesta narašča. Res pa je, da ob dolgem vodenju nastane prepad med generacijami in je težje dobiti naslednike. Našo veliko organizacijo nedvomno čaka mnogo novih izzivov. Društva bomo morali odpreti vsem starejšim od 49 let, naše programe bomo morali modernizirati, jih približati mlajšim. Poskrbeti bomo morali, da bo dokaz naše medsebojne solidarnosti, sklad vzajemne samopomoči, vzdržen. Več naših članov bomo morali izvoliti v občinske svete, v nadzorne svete za nas pomembnih organizacij.

S svojimi aktivnostmi na področju obrambe človekovih pravic starejših je naša zveza postala center za vprašanja in zahteve starejših. Članstvo pričakuje od predsednice in podpredsednikov, da bomo uspešno rešili vse težave, s katerimi se soočajo. Žal ima posameznik, pa če je še tako velik strokovnjak na področju, kjer se je izobraževal in delal, zelo omejene možnosti. Če hočemo dobro spremljati, kaj se dogaja v politiki, v strokah, v medijih in na lokalni ravni, moramo tako v ZDUS kot v PZDU in društvih zbrati upokojene strokovnjake različnih strok, ki bodo pozorno spremljali, kaj se na njihovem poklicnem področju dogaja.

Na sestankih Upravnega odbora ZDUS se vedno znova pojavlja vprašanje, ali potrebujemo toliko delovnih teles, kot jih imamo v ZDUS-u. Programov aktivnega staranja, ki tečejo v društvih in za katere želijo člani UO več sredstev, se udeležuje največ 50.000 naših članov. Na občne zbore jih pride največ 150.000. Od 70.000 do 100.000 jih le pridno plačuje članarino. Prav ti pa najbolj potrebujejo pomoč naših strokovnjakov, saj so jim najbolj kršene človekove pravice. Komisije so naši možgani, če jih bomo ukinjali ali združevali, ne bomo mogli slediti vsem dogajanjem v družbi, ki imajo vpliv na kakovost življenja starejših. V komisijah, ki dobro delajo, strokovnjaki spremljajo dogodke, razpravljajo o njih, pišejo pisma, pripombe, amandmaje, zakone in pravilnike prostovoljno, brez finančne stimulacije – nikar vam naj ne bo težko plačati jim vsaj potne stroške. Komisije, ki ne delajo dobro, ne delajo stroškov, žal pa njihovo področje ni pokrito. Predsednik ZDUS, pokrajine, društva brez njihovega dela ne more biti uspešen. Res pa je, da morajo poskrbeti, da bodo pokrajinski člani komisij v pokrajini razširili informacije, ki so jih dobili na sejah komisij. Zato polagam bodočemu vodstvu ZDUS-a na srce: ne nasedajte malenkostnim, neosveščenim, ljudem brez vizije razvoja! Pri prizadevanjih strokovnjakov prostovoljcev za izboljšanje kakovosti življenja naših vrstnikov ne smemo varčevati.

Mateja Kožuh Novak