Se sploh zavedamo položaja upokojencev v Sloveniji?

Kot kaže, se večina slovenskih upokojencev ne zaveda, kakšen je naš položaj v sodobni Sloveniji. Pozabili smo, da je politično gospodarska naveza načela polnjenje pokojninske blagajne v letih, ko je Slovenija na videz cvetela, ko je bila vzor preostalim novim članicam EU. Pozabili smo, da so začeli zamrzovati pokojnine in jih nehali usklajevati s plačami, še preden je recesija pokazala zobe. Žal kljub temu, da imamo precejšnje število strank, ki prisegajo na socialno državo, so jo v zadnjem desetletju načrtno rušile vse vlade, in to leve in desne.

V Sloveniji še vedno prevladuje neoliberalni duh, ki daje možnost samo tistim, ki znajo in hočejo tekmovati, ki znajo bogatiti svoje premoženje na račun siromašenja sosedov, ki bodo že dobili nekaj, to pač, kar bo padlo z bogatinove mize, saj tako ali tako niso sposobni, so leni in nočejo delati. Upokojenci smo njihovih očeh v Sloveniji, pa tudi v EU zavožena investicija, tisti, ki se zabavamo na račun stiske mladih. Če bomo ostali enako brezbrižni do zdajšnje politike in politikov in tako nekritični do lastne vloge v politiki, kot je večina starejših zdaj, se pokojnine ne bodo popravile (pa bi se morale, saj jih je 70 odstotkov sramotno nizkih), še naprej se bodo zniževale, četudi se bo gospodarstvo postavljalo na noge. Ne smemo tudi pozabiti na apetite zasebnih zavarovalnic, ki so med glavnimi zagovorniki zniževanja javnih pokojninskih skladov, saj hočejo v svoje umazane vode spraviti čim več ljudi, da bi jim zaupali prihranke za stara leta.

Pravkar sem slišala poziv po novi pokojninski reformi. Ali bodo lahko po dveh letih znova zviševali delovno dobo, se bodo spet spravili tudi na pokojnine in jih zniževali še naprej ali pa se bomo organizirali in se uprli nadaljnjemu siromašenju nas in naših otrok?

Danes so poleg množičnega, vztrajnega dela s poslanci državnega zbora najpomembnejše evropske in državne volitve. Jutri utegne biti najpomembnejša pomoč mladim pri obrambi njihovih pravic, pojutrišnjem zbiranje glasov za zakon o dolgotrajni negi. Se bomo zganili, se bomo organizirano lotili obrambe naših pravic?

Naj vas še enkrat spomnim na besede angleškega pesnika Johna Donna: Noben človek ni otok, povsem sam zase; je kos celine, del kopne zemlje … In zato nikar spraševati, komu zvoni, zvoni tebi!

Mateja Kožuh Novak