Državni preventivni mehanizem - program RESje

Državni preventivni mehanizem (DPM) je program, ki poteka pri Varuhu človekovih pravic Republike Slovenije (RS). Namenjen je varstvu oseb, ki jim je bila odvzeta prostost. Naloge DPM so opredeljene v Opcijskem protokolu h Konvenciji Združenih narodov proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju.

Kraj odvzema prostosti je katerikoli kraj, kjer so ali bi lahko bile osebe, ki jim je odvzeta prostost na podlagi odredbe javne oblasti. V RS se štejejo za prostore, kjer so nameščene osebe z odvzeto prostostjo, zlasti: varovani oddelki v domovih za starejše, oddelki pod posebnim nadzorom v psihiatričnih bolnišnicah, prevzgojni domovi in vzgojni zavodi za mladoletnike, zavodi za prestajanje kazni zapora, prostori za policijsko pridržanje, center za tujce in azilni dom ter druge podobne institucije.

Namen obiskov je ugotoviti ravnanje z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost, dajati predloge za izboljšanje razmer in ravnanje z njimi ob upoštevanju norm Združenih narodov ter predložiti predloge in pripombe k veljavnim ali predlaganim zakonom.

V programu Varuha za človekove pravice Državni preventivni mehanizem že drugi mandat obiskujemo prostovoljci programa RESje, med drugim tudi zaprte oz. varovane oddelke za osebe z demenco v domovih za starejše po Sloveniji.

Prostovoljce v programu RESje prvenstveno zanimajo razmere in pogoji bivanja oseb z demenco na varovanih oddelkih domov za starejše, čeprav se vključujemo tudi v obiske drugih krajev odvzema prostosti. V začetku smo bili v dvomu, ali je obiskovanje zaporov, azilnih domov, psihiatričnih bolnišnic, prostorov za policijsko pridržanje, centrov za tujce in drugih krajev odvzema prostosti smiselno – glede na to da nas prvenstveno zanimajo razmere in pogoji bivanja oseb z demenco.

Ob izvajanju obiskov na različnih krajih odvzema prostosti smo se prepričali, da je potrebno dobiti vpogled tudi v razmere po drugih krajih odvzema prostosti, ne samo v varovanih oddelkih domov za starejše. Razlogov za to je več. Pridobili smo širši pogled na razmere in pogoje bivanja v najrazličnejših institucijah. To nam med drugim omogoča primerjavo pogojev bivanja med njimi.

V enem od svojih prispevkov sem opisala in primerjala pogoje bivanja in ravnanja oseb z demenco v varovanih oddelkih domov in pogoje bivanja ljudi, ki so v zaporih. Obisk najstrožjega zapora v RS, to je zapora na Dobu, me je presenetil in usmeril k razmišljanju o tem, ali res storimo dovolj za osebe z demenco, ki se zaradi narave svoje bolezni ne zmorejo postaviti zase.

Nedvomno imajo osebe, ki so v zaporih zaradi kaznivih dejanj, povsem drugačno izhodišče za dobre, boljše pogoje bivanja kot osebe z demenco. Osebe v zaporih se znajo postaviti zase, vedo, kako to narediti, in uspešno uveljavljajo svoje pravice. Osebe z demenco pa vsega tega zaradi svoje bolezni ne zmorejo.

Prav zato je tako pomembno, da se za njihove pravice postavijo svojci, prostovoljci, zastopniki, varuh človekovih pravic in drugi, ki menijo, da so tem ljudem kršene, odvzete pravice, ki so za druge, zdrave ljudi samoumevne. To je tudi ena od nalog programa RESje.