Čas, ko družina utrdi vezi

Ko se izteka staro leto, razmišljamo o tem, kaj nam bo prineslo leto, ki je pred nami. Žal se nas vedno bolj polašča strah, ko zremo v prihodnost. Med nami, starejšimi, je strah še večji in še bolj zaznaven, ker smo doživeli vojno in težka povojna leta, ker vemo, kaj sta lakota in mraz in kaj povzroča stiska v družini in v lokalnem okolju; poznamo strah pred tistimi, ki so si vzeli preveč oblasti in jo zlorabili, ker vemo, kako zelo se spreminjajo medčloveški odnosi - na eni strani moč in brezobzirnost tistih na oblasti, na drugi pa popolna odvisnost od močnih in hlapčevanje. Mnoge je strah, kaj bo z otroki in vnuki, ko nas ne bo več in jim ne bomo več mogli pomagati.

In vendar, čas preizkušenj je lahko tudi čas, ko družina utrdi vezi, ko se zavemo, kako pomembno je za posameznika, ki je v stiski, če se lahko zateče po pomoč k svojim; če ve, da mislijo nanj in so mu pripravljeni pomagati. Družina je tisto intimno okolje, kjer si lahko iskren brez strahu, da te bo kdo pahnil še globlje, kjer lahko pokažeš svojo stisko in se razjočeš, kjer so ljudje, na katere se lahko zaneseš. Trdim, da smo v Sloveniji starši še vedno tista prva pomoč, na katero se najprej obrnejo otroci, ki se znajdejo v gmotni, bivanjski stiski ali kakršnikoli drugi stiski.

Pogosto razmišljam, kako je pri srcu vrstnikom, ki jih ob obiskih naših zvestih prostovoljk in prostovoljcev najdejo zapuščene in pozabljene, ko razmišljajo, kaj so naredili narobe, da so se jim otroci odtujili, da ne vidijo njihove stiske in potreb, da gojijo zamere še iz časov odraščanja, ki se jih mi sploh ne zavedamo.

Če smo izgubili stik s svojimi otroki, pa mnoge od nas osrečujejo naši vnuki in pravnuki. Ti bolj kot naši otroci potrebujejo vizijo polne, kreativne prihodnosti. Izkoristimo praznike in jim povejmo, kako smo živeli v času, ko smo bili vsi zaposleni, ko se nismo bali brezposelnosti, ko nam ni bilo treba iskati denarja za dobre šole za naše otroke, ko smo verjeli v naše politike in gospodarstvenike, da delajo za nas, navadne ljudi in za našo prihodnost. Nas je pri ustvarjanju visoke socialne države vodil spomin na krvavo vojno in njene posledice, naše vnuke mora voditi pogled na siromaštvo vrstnikov in na stiske staršev, ki jim skušajo omogočiti prihodnost v družbi, ki načrtno nagrajuje pohlep, brezobzirnost, ksenofobijo in rasizem.

Je preveč nalog za družinski praznik? Ne zamudimo priložnosti, vprašanje je, koliko jih bomo še imeli, da bomo rešili nesporazume z otroki, da bomo lahko vnukom pokazali vizijo lepše prihodnosti in da bomo tudi v naših letih še tkali vezi, ki nam bodo v času, ki nam preostane, lepšale dolge, samotne dni.

Mateja Kožuh Novak